Petja Grafenauer

5. 4. 2013  |  Mladina 14  |  Kultura

Komunistični slikar

Zagreb gosti enega najslovitejših slikarjev 20. stoletja Pabla Picassa, ki je v svojih delih izrekal glasni ne nečlovečnosti in zahteval enakost med ljudmi

Pablo Picasso: Portret Dore Maar (olje na platnu, 1937); Musée national Picasso, Pariz.

Pablo Picasso: Portret Dore Maar (olje na platnu, 1937); Musée national Picasso, Pariz.

Ob zadnjih zamahih marčevske zime so v Zagrebu odprli dolgo napovedovano razstavo Picasso, ki je v nasprotju s slovensko inačico izpred nekaj let, na kateri je bila na ogled keramika, javnosti ponudila odličen nabor 56 slik in kipov. Eno prejšnjih sobot okrog šeste ure so livrirani natakarji skozi zadnja vrata v Klovićeve dvore prinašali z lososom obložene kruhke, mize v zimsko hladnem atriju pa so se že dičile s čvarkušami, zaznamovanimi z lokalnim. Vrsta obiskovalcev se je do poznega večera raztegnila na kakih dvesto metrov, vse do zgornje postaje zagrebške vzpenjače. Doslej najdražja razstava v tej galeriji je bila z govori ministrice za kulturo, župana Bandića in ravnateljice pariškega Picassovega muzeja odprta.

Projekt, ki so ga zavarovali pri hrvaškem podjetju Croatia osiguranje (to je precedens v kronologiji te potujoče razstave), je vreden 670 milijonov evrov ali, kot je premraženim gospem v krznu in njihovim spremljevalcem po dolgih urah čakanja v hladni noči povedala hrvaška ministrica za kulturo Andrea Zlatar Violić, »desetkrat več od proračuna, ki ga ima Hrvaška za kulturo«. Gre za del zbirke pariškega Picassovega muzeja, ki ga je med več kot 5000 umetninami izbrala ravnateljica muzeja Anne Baldassari in potuje po Evropi in na ta način zbira denar, medtem ko prenavljajo stavbo, v kateri domuje. Leta 2011, ko so še zatrjevali, da bodo dela s potujoče razstave spomladi 2013 že na varnem v Parizu, se je Baldassarijeva nadejala, da bo s Picassom zbrala 23 milijonov evrov. Prenova zgradbe bo stala 45 milijonov.

Eden najslovitejših slikarjev 20. stoletja Pablo Picasso, danes obvezen del slikarske izobrazbe, hkrati pa poleg Warhola najbolje prodajani avtor leta 2012, je v svojih delih izrekal glasni ne nečlovečnosti in zahteval enakost med ljudmi. Sicer se ni branil življenjskih užitkov, a po prepričanju je bil komunist. Leta 1944 se je pridružil francoski komunistični stranki, potoval na mednarodno mirovno konferenco na Poljsko in leta 1950 prejel celo Stalinovo nagrado miru. Ko si je partija tri leta kasneje drznila kritizirati Stalinov portret, ki ga je objavil v časniku Les Lettres Francaises, se je njegov odnos do Sovjetov ohladil. Do smrti je ostal zvest član partije, o vtikanju politike v umetnost pa povedal: »Komunist sem in moje slikarstvo je komunistično slikarstvo … Toda če bi bil čevljar, komunist, rojalist ali karkoli drugega, čevljev ne bi nujno izdeloval na poseben način, ki bi izrazil moje politično prepričanje.« Le občasno, bi lahko dodali ob spominu na njegovi deli Guernica in Pokol v Koreji.

Komunisti niso dobro izkoristili Picassovega genija. Zanje je bil odličen propagandni material, a po drugi strani so pod sovjetsko taktirko zatrjevali, da je sodobna umetnost buržoazna in dekadentna. Picasso se je tega dobro zavedal in vsestranskemu francoskemu umetniku Jeanu Cocteauju zaupal večno resnico: »Pridružil sem se družini in kot vse družine je tudi ta polna dreka.« A kljub temu se je odločil in izbral.

Vprašanje je, ali so dame, odete v razkošje, pa tudi mladci, ki jezdijo na valovih hrvaških elitističnih različic slovenske sodobnosti, med hitenjem na razstavo razmišljali o takšnem Picassu in tistem, kar lahko ponudi gledalcu. Vprašanje je tudi, ali so bili obveščeni, da je v Franciji več kot 1000 kustosov javnih zbirk podpisalo dokument proti »ekstremni tržni logiki«, ki se ji vdajajo francoski državni muzeji z Louvrom in Picassovim muzejem na čelu v času, ko tudi Francija krči podporo kulturi.

A francoski kustosi imajo prav, muzeji ne znajo več zadržati spektakla zunaj svojih zidov, pa čeprav so razstave, ki jih gostijo, strokovne in kakovostne – in Picassova razstava v Zagrebu je postavljena strokovno in kakovostno. Pripovedovati skuša zgodbo o velikem umetniku, ki je svoj opus gradil v številnih, med seboj raznolikih slikarskih fazah. Od zgodnjih modrikastih in kasneje rožnatih del do kubizma, s katerim se je zapisal med največje zvezde 20. stoletja, in uvajanja elementov iz tujih kultur. Obširen in večinoma kvaliteten Picassov opus je tokrat predstavljen v dvanajstih dvoranah razstavišča. Nekatera izmed ključnih del, Glava moškega (1908), Moški z brki (1914), Ženska z ovratnikom (1926), Zajtrk na travi po Manetu (1960) ali Objem (1970), so razstavljena poleg izbora manj znanih fotografij, ki umetnika prikažejo v novi luči. Recept mešanja znanega z manj znanim je zagotovilo za uspeh.

Razstava, ki jo bo pospremila projekcija dokumentarnega filma Skrivnost Picassa avtorja Henrija-Georgesa Couzota, je gotovo vredna ogleda, vendar skušajte pred vrati s sebe otresti resničnost konteksta in Picassa doživeti takšnega, kot je dejansko bil.

Razstava:
Picasso: Mojstrovine iz Muzeja Picasso, Pariz
Kdo: Pablo Picasso
Kje: Klovićevi dvori, Zagreb
Kdaj: do 7. julija 2013

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.