Grega Repovž

Grega Repovž

17. 5. 2013  |  Mladina 20  |  Uvodnik

K političnemu

Slavoj Žižek v besedilu Preprost pogum za odločanje pravi: »To, kar potrebujemo v zdajšnjih razmerah, je Margaret Thatcher levice: vodja, ki bi ponovil potezo Margaret Thatcher v nasprotni smeri in preoblikoval celotno področje predpostavk, skupnih današnjim političnim elitam vseh glavnih usmeritev.«

Ta Žižkov napotek je treba vzeti smrtno resno. In s to zahtevo se je treba obrniti tudi na sedanjo deklarirano levo vlado; pa s tem ne želimo reči, da mora postati Alenka Bratušek ta Margaret Thatcher v Sloveniji. Ampak da je dolžnost levice prav ta, ki ji jo nalaga Žižek: ponoviti poteze Margaret Thatcher v nasprotno smer in preoblikovati celotno področje predpostavk, skupnih današnjim političnim elitam vseh glavnih usmeritev.

Ta vlada se je razglasila za levo vlado. Od nje torej pričakujemo, da se bo tako tudi vedla. Vendar ne na pol. Če je ponudba te vlade neoliberalizem s človeškim obrazom (zdi se, da je prvi uporabil ta izraz Dušan Keber), potem to ni ne leva vlada ne vlada, ki bi lahko nadomestila Janševo vlado v tistem smislu, ki smo ga kot nesprejemljivega Slovenci izpostavili na ulicah. Tudi Žižek izpostavlja, da je Margaret Thatcher, ko so jo vprašali, kaj je njen največji dosežek, takoj izstrelila: »Novi laburizem.«

Ker prav proti neoliberalizmu v katerikoli obliki je Slovenija demonstrirala. Tega je imela dovolj. In zato, ker upa, da je ta vlada sporočilo razumela, danes večina ne protestira več. Kar je za vlado veliko težja obveza. Ljudje se vstaj ne udeležujejo več, ker zdaj računajo na premik, dajejo priložnost tej vladi. In naj se vodje vstajniških gibanj še tako sprašujejo, kaj se dogaja, je treba tudi njim povedati svoje: čas je, da se sprijaznijo, da so bili za večino ljudi v resnici le komunikacijski kanal, nikakor pa ne vodje. Malce jim je namreč to, kar so naredili, stopilo v glavo: zato so danes sektaški in prepirljivi. A v Sloveniji imamo že dovolj ljudi, ki mislijo, da si morajo za vsako dejanje pripeti zasluge – ne nazadnje je vstajniško gibanje enega takega prisililo k odstopu. Kar pa ne pomeni, da niso vstajniki opravili res izrednega dela, globok poklon. A to je to; to je bil domet te organizacijske strukture v tem trenutku.

Pretekla dva meseca je vlada Alenke Bratušek pripravljala krizni odziv in se umeščala v svoj novi položaj. Logično je, da se v tem času niso ukvarjali z veliki mislimi. A zdaj imajo razmere v svojih rokah, elementarno stabilizirane, zdaj gre le še za izpeljavo začrtanih procesov. Zato nas od tega trenutka naprej ne zanimajo več te okoliščine in težave, enake so tudi drugod: zdaj je čas za začetek razgradnje neoliberalizma.

Neoliberalizem ni nekaj, kar pride na oblast z Janševo vlado in izgine dan potem. Ne, neoliberalizem je v slovenski zakonodaji, v davčnem sistemu, v gospodarskem pravu, v vseh porah družbe, v načinu, kako se navsezadnje obračunavajo zdravstveni prispevki. Neoliberalizem je del razmišljanja te elite – tudi te, ki je na oblasti. Je njihov svet, zaradi katerega bolje živijo. Ne nazadnje: mar ni žena liderja socialdemokracije sprivatizirala dejavnost pediatrične bolnišnice? Pa ne trdimo, da je to storila nezakonito. Nikakor. Nasprotno: to je naredila popolnoma zakonito. In to je ta vgrajenost neoliberalnega v sistem. To je temeljni problem te države.

V tem trenutku vlade še ni mogoče oceniti: a zdi se, da bi jo prav rado odneslo v neko krmarjenje med socialno državo in ohranjanjem neoliberalne države. Temu je treba reči ne; tretjo pot tudi v Sloveniji zelo dobro poznamo – Margaret Thatcher je že vedela, zakaj je bila ponosna nanjo. Tako krmarjenje tudi te vlade sicer ne bi bilo nič tako presenetljivega: ta neoliberalni sistem namreč tej eliti zagotavlja razmeroma lepo življenje, ob velikih dohodkih jim davčni sistem omogoča zakonito nizke davke na luksuz, življenje na visoki nogi proporcionalno stane manj kot življenje v srednjem razredu. Zato namreč tudi leve vlade ne želijo poseči v neoliberalni ustroj države: ker to pomeni, da morajo poseči v svoje žepe, v svoj način življenja. Pa ne samo njih: mora poseči tudi v ustroj drugih močnih sistemov. Na primer v zakonito in sistemsko izogibanje plačevanja davkov in prispevkov, ki se imenuje samostojno podjetništvo. Zakaj tudi mediji ne poročajo o tem? Ker so tudi mediji del tega, začenši z obema televizijama, tako javno kot zasebno. Ves čas se govori le o prisilnem samostojnem podjetništvu; a prav poudarjanje tega problema, ki je res velik, se skriva in ohranja zakonita davčna oaza, s katero se premožni vseh profilov izogibajo plačevanju davkov in prispevkov. A kot bodo morali mediji sami pred sabo razčistiti in se zavedeti, da ni mogoče na eni strani zahtevati od javnega sektorja, naj varčuje, na drugi strani pa sami izkoriščajo luknjičavo davčno zakonodajo, bo to morala storiti elita – prav ta, ki vlada. Mar ni indikativno, da se politiki, ko prenehajo biti aktivni, praviloma umaknejo v samostojno podjetništvo? In potem ob prejemanju različnih svetovalnih honorarjev plačujejo nižje prispevke in davke od delavca, zaposlenega za tekočim trakom?

To je neoliberalizem. Vgrajen v zakone in sisteme. Kdor zase trdi, da je levica, bo to začel nemudoma urejati. Ne more biti tako. Slovenija pa se je prav z zdaj sicer umirajočim vstajništvom naučila, kako se organizirati. Vstajništvo potrebuje le razočaranje in dostop do spleta – pa bo spet toliko ljudi na ulici kot februarja.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.