Goran Kompoš

17. 5. 2013  |  Mladina 20  |  Kultura

Steve Albini: »Slediti navdihu kot prašič tartufom.«

Eden najvidnejših producentov in glasnikov neodvisnega rockovskega podtalja

Shellac s Stevom Albinijem (v sredini)

Shellac s Stevom Albinijem (v sredini)
© Touch and Go

Težko bi našli producenta, ki je podobo rockovske glasbe zadnjih tridesetih let zaznamoval bolj kot Steve Albini, pa čeprav sam vztraja, da je njegovo delo v lastnem studiu Electrical Audio povsem tehnične narave. Vztraja tudi, da je tam le zato, da zabeleži zvok bendov, in ne zato, da bi jim nespoštljivo solil pamet. Z njim so plošče snemali taki velikani, kot so Nirvana, The Stooges, PJ Harvey, Pixies in Godspeed You! Black Emperor, sam pa se je že v osemdesetih proslavil s svojo kultno postpunkovsko zasedbo Big Black. Je glasen kritik založniških velikank in ustroja glasbene industrije, besede pa udejanja tudi z odpovedovanjem standardnim producentskim provizijam. Tej strogi etiki zadnjih dvajset let sledi s kultno minimalistično-rock zasedbo Shellac, v kateri mu družbo delata še basist Bob Weston in bobnar Todd Trainer. Čeprav se izogibajo spletkam glasbene industrije, jih redno srečujemo na največjih neodvisnih festivalih, zdaj pa se po petih letih spet vračajo v Ljubljano.

Nedavno ste napovedali, da boste z zasedbo Shellac verjetno kmalu izdali nov album. Glasbeniki za vsako novo ploščo radi rečejo, da bo najboljša.

Nekaj smo jih že naredili in bile so precej konsistentne, torej je varno reči, da bo tudi ta podobna. Ne zanima nas nikakršna hierarhija, poskušamo le narediti plošče, s katerimi bi bili zadovoljni. In z novo smo.

Imate zelo lep odnos do svojih oboževalcev. Zdi se, da gre za neki elitni krožek, ki ga bolj kot prazna razvpitost zanimata glasba in vaše izogibanje pastem glasbene industrije.

Priznal bom, da sem vedno presenečen, ko nas hočejo videti v nekem drugem kraju, drugi državi. To zelo godi in upam, da tega nikoli ne bom vzel za nekaj samoumevnega. Ljudje, ki jih srečujem na naših koncertih, so ponavadi res kul. Idealno pa je, da bend in občinstvo delita skupno izkušnjo, da občinstvo torej ni le pasiven opazovalec.

Upravljate zelo dejaven studio in pogosto pravite, da gre za tež(aš)ko delo. Je bolj zabavno in razburljivo, ko snemate svojo glasbo?

Ko delam s kakšnim drugim bendom, lahko več pozornosti namenim tehničnemu vidiku snemanja, ker je to moja odgovornost. Ko snemamo s skupino Shellac, pa med igranjem nimam toliko nadzora nad detajli. Zato je na naših posnetkih več hib. Ampak ponavadi to ni velik problem.

Z delom v studiu si služite kruh, ampak verjetno bi lahko zaračunavali tudi več.

Mislim, da ne bi mogel zaračunavati več in obdržati tip klientele, s katero nam je v užitek delati. Bendi, ki snemajo pri nas, nimajo veliko denarja, zato smo zavezani k temu, da stroške obdržimo v razumnih mejah. Ampak če odmislimo denar – in res si jebeno želim, da bi ga lahko odmislil –, je najboljši vidik mojega dela ta, da lahko vidim ljudi v uresničevanju njihovih vseživljenjskih ambicij. Res je izjemno lepo videti nekoga ustvarjati nekaj, s čimer je zadovoljen. To je primerljivo opazovanju otroka, ki odpira božično darilo.

Menda je bil punk rock najpomembnejša stvar, ki se vam je zgodila, punk rock pa se je zgodil zato, ker se mladci niso več našli v glasbi zasedb, kot so bili The Doors. A danes se mnogi bendi na začetku svojih karier trudijo zveneti kot bendi iz osemdesetih.

Vsak bend na začetku raziskuje in največkrat se to kaže v oponašanju drugih bendov. To razumem. Ampak ker sem doživel osemdeseta, me bega, zakaj so nekateri najslabši elementi iz tistega časa postali svetinje. Če bi več bendov raje kot zvok zasedbe Haircut 100 poskušalo ujeti zvok zasedb Killdozer in Head of David, bi to vračanje v preteklost lažje razumel.

V svojih dnevnikih s turneje z zasedbo Big Black ste bili pogosto zelo ostri in kritični. Se je vaša drža z leti spremenila?

Mislim, da je pri dvajsetih vsakdo bolj glasen kot pozneje v življenju in sam nisem nobena izjema. Spominjanje na to, kar mi je takrat rojilo po glavi, me ne moti, ampak o nekaterih stvareh danes razmišljam drugače.

Nekje ste zapisali, da je internet bendom danes omogočil neposreden stik z oboževalci in vse skupaj je postalo precej enostavno, zato morajo le še odkriti, kaj jih dela posebne. Kaj je največja Shellacova posebnost?

Mislim, da nismo ne posebni ne edinstveni. Smo običajen bend, ki bi ga lahko ustanovili katerikoli trije prijatelji, in igramo glasbo, ki za nas ostaja zanimiva. Edini nasvet, ki ga imam za druge bende, je, da poiščejo stvari, ki jih navdihujejo, in jim sledijo kot prašič tartufom. Ne poslušajte nikogar, ki ni v vašem kreativnem okolju, in ne jemljite nasvetov – lahko preslišite tudi mojega. Zajahajte svojo manijo, saj je tisto, kar vas dela posebne, tisto, zaradi česar vas bodo cenili drugi.

Koncert:
Shellac
Kje: CUK Kino Šiška, Ljubljana
Kdaj: 20. maja 2013

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.