Grega Repovž

24. 5. 2013  |  Mladina 21  |  Uvodnik

Poraz

V sredo je predsednica vlade Alenka Bratušek v Bruslju napovedala, da bo koalicija pod njenim vodstvom ne samo podprla vpis nepotrebnega fiskalnega pravila v ustavo, ampak da bo podprla uveljavitev fiskalnega pravila že z letom 2015. Za to se je odločila v trenutku, ko še celo najbolj zategnjeni akterji v mednarodnih institucijah javno priznavajo, da je bilo osredotočanje na javni dolg in primanjkljaj v kriznem obdobju napaka, zaradi katere je marsikateri državi popolnoma pošla sapa, nekatere pa so danes prav zaradi tega klinično mrtve.

Alenka Bratušek je imela priložnost, da prav zaradi spremenjenih mednarodnih okoliščin naredi veliki obrat, morda celo tako, da začasno poveča zadolženost, usmeri denar v rast in dvig BDP-ja, da bi z obuditvijo ekonomije začela z izhodom iz krize. V obuditvi ekonomije se namreč skriva rešitev.

To je namreč točno tisto, kar je naredila Nemčija, ko se je v drugi polovici devetdesetih znašla v krizi: seveda je na eni strani varčevala (tudi Slovenija že od leta 2009 dejansko ves čas varčuje), a na drugi strani je prav z državnimi intervencijami ob povečevanju dolga in visokem primanjkljaju (zunaj zapovedanih okvirjev) z državnim intervencionizmom sama generirala svojo gospodarsko rast. Seveda je do včeraj Nemčija evropskim državah v težavah pridigala drugače, a zaradi lastne (kratkovidne) preračunljivosti: ker se je tako na kratki rok – zaradi političnih strahov kanclerke – izogibala prevzemanju svojega deleža pri reševanju težav drugih držav unije. A v resnici je s tem prišlo le do odlagajanja težav, tudi za Nemčijo.

Vlada Alenke Bratušek je na eni strani res začela drugače ravnati s podjetji, se usmerila tudi v njihovo oživljanje. A hkrati še vedno stavi na varčevanje, kar je pokazala tudi z odločenostjo, da zniža plače v javnem sektorju – pa čeprav je že varčevanje prejšnje vlade povzročilo, da je gospodarska aktivnost v državi praktično zamrla. Vztrajala je tudi pri vpeljavi fiskalnega pravila v ustavo, a z odlogom: fiskalno pravilo, ki vpeljuje uravnotežene javne finance, naj bi začelo veljati šele leta 2017. Njen argument je bil razumen: uveljavitev fiskalnega pravila že v letu 2015 namreč pomeni takojšen in radikalen poseg v socialno državo in državo blaginje. A to sredo je prišla v Bruslju na dan z odločitvijo, da bo politika fiskalno pravilo vseeno uveljavila že leta 2015. S tem je Alenka Bratušek zanikala vse svoje dosedanje izjave ter si s tem globoko omajala verodostojnost in politično moč. Vprašanje pa je, ali se tega sploh zaveda.

Kaj se je torej zgodilo, da je Alenka Bratušek prišla do tega obrata? Glede na nelogičnost sosledja njenih ravnanj in izjav se zdi najbolj verjetno, da gre za izraz negotovosti. Negotovosti na mednarodnem in na notranjepolitičnem parketu. Zakaj negotovosti? V resnici gre za ravnanje, ki smo ga lahko opazovali že pri Janezu Janši. V razmerah mednarodne krize je odločitev voditi svojo ekonomsko politiko, ki je v veliki meri v nasprotju z zapovedmi mednarodnih institucij, namreč za večino politikov enostavno preveč tvegana. Veliko lažje je le izpolnjevati zapovedi mednarodnih finančnih krogov (pri čemer mislimo zlasti na Evropsko komisijo, Mednarodni denarni sklad in Svetovno banko ter seveda tudi na bonitetne agencije) kot se izpostaviti kritiki, tako tuji kot domači, in voditi lastno ekonomsko politiko. V resnici je za politike najlaže le slediti tem navodilom (naj so v resnici še tako nedomišljena) in ponavljati frazo »izpolnili smo vse zahteve mednarodnih finančnih institucij in Evropske komisije« ter s tem potrjevati domnevno pravilnost dejanj, pri čemer pa je slabe rezultate tega ravnanja vedno mogoče obesiti domnevno še ne dovolj reformirani državi ali pa spet zaostrenim mednarodnim razmeram. In za to se je očitno odločila Alenka Bratušek: da bo raje na varni strani. A ta varna stran je v preteklih letih na smetišče zgodovine odpeljala veliko evropskih politikov, njihove države pa spravila v še hujše težave. Nekatere države so se znašle v brezizhodnem položaju. Mar se Slovenija od Grčije ni res nič naučila? Mar se Alenka Bratušek iz rezultatov zadnje vlade Janeza Janše ni nič naučila?

Nobenega drugega racionalnega razloga ni za to ravnanje. Namesto da bi se Alenka Bratušek oprla na dejstvo, da kar štiri od petih največjih članic evropske monetarne unije ne bodo znižale svojih proračunskih primanjkljajev, na dejstvo, da Evropa omogoča velikim dolžnicam podaljševanje odplačil dolgov, da so torej vse ključne države Evrope že spoznale, da je treba stiskanje ustaviti, se je odločila navzven predstavljati Slovenijo kot pridno učenko. Ker je tako zanjo najlažje in še mir bo imela pred Janezom Janšo. Kar je seveda največja utvara – kot da ni videla Boruta Pahorja, ki je Janši kot predsednik vlade ustregel v vsaki kaprici, pa mu to ni nič pomagalo, da ga ne bi slednji vsak dan rušil in nato tudi dokončno zrušil.

Pri čemer je bila do tega trenutka Alenka Bratušek politično izredno močna. Zdaj pa je sama od sebe pokazala vse svoje šibkosti.