Dediščina

Bernard Nežmah

31. 5. 2013  |  Mladina 22  |  Pamflet

Postavimo hipotetično, da bi Janševa vlada delovala še naprej in bi sprejela iste ukrepe, kot jih je njena naslednica. Znižala bi plače, zapisala uresničevanja fiskalnega pravila v ustavo z letnico 2015, objavila prodajo podjetij v državni lasti, pognala v tek slabo banko in državni holding, izrekla kritiko pravosodju in vpeljala mehanizme za odgovornost sodnikov in tožilcev ter skrajšanje sodnih zaostankov. Po tem bi finančni minister Janez Šušteršič povedal, da pridejo na vrsto tudi rezi pri pokojninah. - Mediji bi jo zbombardirali s kritikami, sindikati bi organizirali splošno stavko, množični protesti bi se vili po ulicah in trgih, vladi bi grozil takojšnji padec.

Kaj pa je doživela vlada Alenke Bratuškove, ko je izpeljala levji del Janševih projektov? Nobenih protestnikov, ne srditih filipik, da uničuje kulturo in šolstvo, ne tirad, da razprodaja državo, ne srditih očitkov, da peha državljane v revščino.

Celo Klemenčič-Praprotnikova KPK danes postopa drugače. Objekt njene kritike o sumu korupcije je direktor Kliničnega centra, ker je omogočil izraelskemu kirurgu 1,2 milijona evrov zaslužka z operacijami v nekaj letih. Pri njeni ugotovitvi seveda pogrešamo podatke, najmanj primerjavo stroškov za operacije na srcu otrok, ki bi bili operirani v drugih državah, ko bi jim v Ljubljani KC ne nudili te storitve. Kot argument kritike je sicer navedla socialno noto: ako bi v KC izšolali domače kirurge, bi bila cena operacij bistveno nižja od storitev kirurga Davida Mihalyja in bi s tem omogočili vrhunske medicinske operacije več bolnikom.

Če odmislimo dvom, ali produciranje vrhunskih srčnih kirurgov res poteka tako enostavno in avtomatično, ima pogled KPK vsekakor težo. Toda, ali komisija uporablja ta princip tudi drugod. Vzemimo največji projekt gradnje TEŠ 6, ki se v hipu podraži za 100 milijonov. Medtem ko so drage, a definitivno uspešne operacije pri otrocih, stale dober milijon, je tu le v zadnjem mahu poniknila 90 krat večja vsota. V kakšno korist? Francoski Alstom prodaja svojo tehnologijo, dela izvajajo tuja gradbena podjetja, celo zaposleni delavci so najeti iz drugih držav vzhoda. Kje, če ne tu, bi pričakovali nastop dvojca Klemenčič-Praprotnik, ki bi ocenil, kaj vse bi s tem projektom zaslužila slovenska podjetja in slovenski delavci, ko bi dobili priložnost, da sodelujejo v izgradnji TEŠ 6. Predvsem pa bi pričakovali, da bi ta megalomanski finančni projekt skozi prizmo korupcijskih tveganj presodila KPK. Toda, tu je komisija zadržana, celo na številne javne prijave več ne reagira. Zdaj se ukvarja s primerjalno bagatelnimi zadevami.

V državi je sicer prišel na dan škandal desetletja. Časnik »Delo« je obelodanil, da je zavod za varstvo kulturne dediščine od leta 1998 vložil 7 prijav zoper stavbe, ki jih je prezidalo podjetje Gašpar Gašpar Mišiča. 15 let inšpektorji niso obravnavali prijav, da gradbinec krši zakonodajo!!!???????????????? Poslovnež se požvižga na kulturno dediščino, pristojni organ ga ovadi, inšpektorji pa prijave sploh ne obravnavajo. Skratka popolna odprava pravne države na lokalnem inšpektoratu. In reakcija? So KPK, kriminalisti, resorni minister in vlada poskočili, mediji pa eden za drugim terjali odgovornost inšpektorjev in zahtevali preiskavo tožilcev? Pred mesecem je bil minister Igor Maher primoran odstopiti zaradi črne gradnje manjšega obsega, nihče pa danes ne zahteva odstopa državnega sekretarja Mišiča. Velja pač, da je on nedolžen, saj da imajo inšpektorji pravico, da v obilju zadev vse njegove rabote pozabljajo dan za dnem, leto za letom, desetletje za desetletjem.

Podobno kot mediji in javnost ni opazila dogodka, kot je bilo odprtje Titovega sefa. V njem so našli za več deset tisoč dolarjev in nemških mark, skoraj 30 kil zlata, da ne navajamo drugih dragocenosti. Prvi mož Jugoslavije, ki je vpeljal državni socializem, v katerem je bilo prvo načelo socialna pravičnost in enakost, niti ni zaupal svojim bankam, saj je denar hranil pri sebi. Sicer pa – koliko je vredna njegova gora zlata? Po današnjih cenah je to dober milijon evrov. Od kod predsedniku Titu, ki je umrl leta 1980, ta silna količina denarja, ki ga je napravila za najbogatejšega človeka v Jugoslaviji? Zdaj založbe izdajajo knjige o Titovi kulinarični strasti, niti besede pa o njegovih zaslužkih, o plačah, o honorarjih, ki jih je dobival za milijonske izvode knjig, ki so jih podjetja, knjižnice, šole in vsemogoče institucije obvezno kupovale skoraj štirideset let. Kakšne davke je predsednik države plačeval od tega? Navsezadnje: kakšno plačo je prejemal? To je zamolčana zgodovina partijskega režima, ki je pridigal enakost, medtem ko je bila partijska nomenklatura deležna ne le privilegijev, ampak tudi elitnih plač. Številke so kdaj presunljive. Milovan Đilas v knjigi »Novi razred« navaja, kako je bila l. 1935 povprečna delavska plača v Sovjetski zvezi 1.800 rubljev, rajonski partijski sekretar pa je prejemal vsoto 45 tisočakov - 25 krat več od delavca! A ekonomske zgodovine plač v partijski Jugoslaviji ne poznamo. Od nje je ostal samo mit o raju v splošni enakosti.

Toda falsifikacije živijo še naprej. Stranka SD, ki jo vodi Igor Lukšič, je tako bučno slavila dvajsetletnico nastanka. Kako? Je iz nič nastala leta 1993? Ne, njeni poslanci in vsa njena lastnina je bila dediščina Zveze komunistov Slovenije, ki pa je po Kardelju imela ustanovitveni kongres na Čebinah 1937, čeravno dejstva pričajo, da jo je ustanovil Dragutin Gustinčič že leta 1920. Stranka, ki pozna 73 let zgodovine, se zdaj predstavlja kot novo dete poosamosvojitvene Slovenije, mediji pa prenašajo njene besede, brez da bi poantirali veliko zgodovinsko laž.