28. 6. 2013 | Mladina 26 | Kultura
Medeski Martin & Wood: »Politični vpliv? Ne.«
Udarni jazz trio, ki sodi v sam vrh sodobne jazzovske produkcije
Billy Martin, John Medeski in Chris Wood
Brooklynski jazzovski trio Medeski Martin & Wood, ki ga sestavljajo John Medeski (orgle, klavir), Billy Martin (bobni) in Chris Wood (kontrabas, električni bas), je nase opozoril že v začetku 90. let, ko je v svoj glasbeni izraz vpeljeval električne inštrumente in moderne ritme. Nastala je mešanica avant jazza, hip-hopa in funka, prepletena z bogatimi harmonijami in ogromno improvizacije, in ta glasbeni izraz trio še danes uvršča v sam vrhunec sodobne jazzovske produkcije. Pred njihovim mariborskim nastopom smo se pogovarjali z bobnarjem Billyjem Martinom.
Pravkar ste končali ameriško turnejo. Bo prihajajoča evropska turneja tudi akustična ali k nam morda prihajate s svojo bolj prepoznavno zasedbo električnih inštrumentov?
Za Evropo imamo v načrtu oboje – mešanico akustičnega in električnega. Tudi ko igramo kot električna zasedba, ima John na voljo klavir in tako smo zmeraj odprti za obe možnosti. Vse pa je seveda odvisno od akustike prizorišč, kjer nastopamo.
Vaša lanska plošča Free Magic je posebna, ker je popolnoma akustična, česar vaše občinstvo ni vajeno …
Vsako novo ploščo poskušamo narediti iz drugačnega zornega kota. Na tej smo poskušali zaobjeti naše akustične, komorne posnetke koncertov, ki smo jih leta 2007 izvajali v živo na turneji po vzhodni obali ZDA, in sicer z dvema koncertnima klavirjema, kontrabasom in bobni. S tem smo se hoteli našim poslušalcem predstaviti takšni, kot smo bili na začetku naše skupne poti.
V čem pa je ključni čar izvajanja že prepoznavnih električnih komadov na akustičnih inštrumentih?
Akustična izvedba terja od nas nekoliko drugačen nastop, dinamika je nekoliko širša, skladbe pa s tem dobijo popolnoma drugačne razsežnosti – detajli jih lahko precej spremenijo. Najpomembnejše pa je, da jo občinstvo sprejme z navdušenjem. Lahko povem, da smo na takšen odziv naleteli tudi na pravkar končani ameriški turneji. Pravzaprav nas je odziv osupnil.
Glasbeno ozadje članov vaše zasedbe je zelo raznovrstno, zlasti če poslušamo vaše stranske projekte. Ali nam lahko zaupate, zakaj ste se v devetdesetih v jazz odločili vpeljati električne instrumente in moderne ritme, kot so hip-hop ali funk?
Ko smo se prvič srečali, je Chris igral bebop, sam pa sem se navduševal nad brazilskimi ritmi, funkom, jazzom iz New Orleansa. Kot skupina smo takrat igrali mešanico teh slogov, elektrifikacija pa se je pojavila kot nuja – zaradi pomanjkanja kakovostnih klavirjev, zlasti v manjših klubih, je John začel eksperimentirati z električnimi orglami, in sčasoma jih je tako vzljubil, da so postale naš svojevrstni zaščitni znak.
Sodelovali ste že s številnimi kakovostnimi glasbeniki, koga pa bi si želeli v vaši skupini?
Vsak je nekaj posebnega. Dovolj je, če omenim Marca Ribota ali Johna Zorna, s katerima prijateljujemo. Toda če bi že moral izbirati, me je doslej najbolj navdušil Nels Cline iz rockovske zasedbe Wilco, s katerim smo igrali decembra lani in se je izkazal kot odličen »novi« član zasedbe.
Kako pa se spomnite sodelovanja z velikanom Johnom Scofieldom?
Med nami in Johnom Scofieldom obstaja res močna kemija. Kadar igramo z njim, preprosto postanemo Medeski, Scofield, Martin & Wood, čisto zaresen bend s posebnim glasbenim izrazom, ki mu Scofield vdahne novo dimenzijo.
Kot bobnar ste precej naklonjeni tudi etno ritmom, tudi sami pogosto posegate po njih ...
Odraščal sem v New Yorku, kozmopolitskem mestu, moja mati pa je bila plesalka. Tako sem bil izpostavljen različnim ritmom in glasbenim žanrom, velik vpliv name pa je imela tudi brazilska glasba iz 80. let. Temeljito sem jo naštudiral, poslušal veliko plošč, igral tradicionalna tolkala v številnih brazilskih zasedbah. Navdušuje me ljudsko glasbeno izročilo iz vseh delov sveta – glasba je kot antropologija, uživam v preučevanju in igranju vseh teh krasnih ritmov. Veseli me, da je to mogoče čutiti v mojem načinu igranja.
Mislite, da ima jazz še zmeraj politični vpliv, kot ga je imel nekoč?
Politični vpliv? Ne. Vendar mislim, da ima vsaka glasba nekakšen vpliv, saj komunicira z množicami. Jazz ne pomeni več nič novega ali revolucionarnega. V ZDA obstajajo festivali, na katerih je največja zvezda Kenny G! V tem zares ni nič revolucionarnega. Če se napotite na kakšen evropski festival jazza, pa boste mogoče še doživeli kaj revolucionarnega.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.