Grega Repovž

Grega Repovž

19. 7. 2013  |  Mladina 29  |  Uvodnik

Brez službe

Evropski komisiji je treba priznati, da je vsaj v eni točki letos svoj prst usmerila v pravi problem: začela je govoriti o brezposelnosti kot o akutnem problemu Evrope. Za zdaj sicer še vedno izpostavlja predvsem brezposelnost mladih, ki seveda je akuten problem, velik tudi zato, ker generaciji za generacijo podira vseživljenjske cilje in možnosti. Pozna zaposlitev oziroma dolgoročna brezposelnost pomeni hkrati zamik pri ustvarjanju elementarnega premoženja in s tem tudi razmerij, odmika se jim upokojitev, odmika oziroma za vedno izmika spodobna pokojnina. Mladi ne samo, da bodo krizo plačali z dolgoletno brezposelnostjo na začetku svojega delovnega obdobja; znotraj sedanjih pokojninskih sistemov, ki predvidevajo od 40 do 45 let delovne dobe, bodo zaradi tistega, kar se jim dogaja danes, prikrajšani za spodobno starost.

A na mladih se brezposelnost samo bolj trdo pozna. Ni problem Evrope brezposelnost mladih, problem je brezposelnost kot taka. Problem ni samo prava brezposelnost, ampak tudi neprava zaposlenost, v katero je ujetih še vsaj enkrat toliko ljudi kot v brezposelnost. To so tisti, ki delajo v raznih polovičnih oblikah zaposlitve, ki imajo več malih zaposlitev hkrati, ki pa ne tvorijo resne zaposlitve, v prekarnih zaposlitvah, delu prek agencij. Armada bodočih revežev je to. Sledovi današnje evropske zaposlitvene politike vodijo v prihodnost – tam stojijo ubogi ljudje, ki jih danes Evropa drži v lažnih upih in pričakovanjih.

In v tem je tudi spregled te preklete Evrope. Ker ne vidi, da danes ljudje ne protestirajo proti neotipljivemu, ampak proti kruti realnosti brezposelnosti in brezizhodnosti. In stiskanje ne bo naredilo boljše, ampak le še bolj razdeljeno Evropo, Evropo tistih, ki še imajo službe, in Evropo tistih, ki so jo izgubili oziroma do nje ne morejo. A kogar zbrišejo iz evidence, ta ni več problem, nima pogajalskega zastopnika.

Ves svet je protekcionističen, vsaka država pazi na svoje, pazi, da ne izgublja svojih delovnih mest, le ta neumna ohola Evropa bitke bije med sabo, med državami te zveze. Namesto da bi bilo evropsko delovno mesto naše, Francozi spotikajo Belgijce, Nemci Slovence. A Amerika varuje ameriška delovna mesta, Kitajska kitajska, Tajska tajska. Ker za to gre, tepec, to je ekonomija. A evropska birokracija tega ne ve, so pa v Bruslju dobre restavracije, veliko odličnih outletov najboljših svetovnih blagovnih znamk, fitnes v evropskem parlamentu je spodoben, turistične agencije pa prodajo malodane vse pakete eksotičnih potovanj. Bruselj je v resnici prestopnica nekih premožnih ljudi, užitkarjev. Kdo pa so ti ljudje, ki nas zastopajo, ki naj bi razumeli Evropo? Kdo so ti ljudje, ki gledajo in krojijo evropsko prihodnost, živijo pa je ne? Ki ne razumejo niti tega, da bo Evropo pomanjkanje delovnih mest ubilo? Pa to velja za vse države, ne le krizne. Četudi Nemci še tako ustvarjajo navidezno visoko zaposlenost z različnimi prekarnimi in kombiniranimi oblikami zaposlitev, je pravih in stabilnih služb tudi v Nemčiji vse manj.

Mar ni nenavadno, kako malo prodornih mislecev najdemo med najvišjimi evropskimi politiki? Kdo je ta druga liga, ki jo evropske države pretežno pošiljajo v evropske institucije? Mar ni neverjetno, da so evropske države v Bruselj, na mesta, kjer se danes sprejemajo odločitve s širokimi učinki, razen redkih izjem poslale ljudi, ki za domače funkcije niso bili dovolj močni, če uporabimo mil izraz? In zdaj ti ljudje v resnici krojijo usodo Evrope – še zlasti pa tistih v Evropi, ki so zaradi lastnih težav prisiljeni prositi za pomoč v tej ali drugi obliki. O nas v tem trenutku odloča ta druga liga. In kot se kaže in kar danes že javno govorijo tudi slovenski politiki in predstavniki – na primer predsednik nadzornega sveta NLB France Arhar: ne vedo, kaj delajo, v resnici sploh ne vedo, kaj bi radi, le odgovornosti ne bi radi sprejeli nase.

Nobene dimenzije, le velike praznine. Nobenega geostrateškega razmisleka, nobene visoke misli. Mar ni dovoljšen dokaz kar Catherine Ashton, visoka predstavnica Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, ta prazna in zasmehovana birokratka – ki pa kljub vsemu nato v imenu Evrope sprejema odločitve, pa čeprav jo vsi predstavljajo kot irelevantno. Tako je tudi na drugih področjih. Kakšna sramota, v resnici.

Evropska unija postaja nasprotje tistega, zaradi česar je nastala. Namesto da bi dobili skupno močno glavo, smo dobili prazno bučo. Namesto da bi v novi geostrateški razdelitvi sveta nastopali kot eno, evropske države tekmujejo med sabo in druga drugi režejo peruti. Kakšen uspeh.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.