Grega Repovž

Grega Repovž

3. 8. 2013  |  Mladina 31  |  Uvodnik

Vse naše morale

Preprosto ni dovolj, da bi se na papežev umik prvih mož slovenske cerkve, nadškofov Antona Stresa in Marjana Turnška, odzvali s ponovnim kazanjem s prstom na to institucijo. Seveda to ne pomeni, da ni vsega obsojanja vredno, da vodstvo slovenske cerkve ni zmoglo samo opraviti s svojimi zablodami preteklih let, od finančnih in političnih do čisto drobnih, moralnih. Naslajanje nad kaznijo, ki jo je izrekel papež – in ne kurija, ki le prihuljeno opazuje dogajanje – je preveč preprosta reakcija.

Ker cerkev je, navsezadnje, namreč le slika družbe. Od banalnosti naprej: slika naših prevelikih apetitov, naše pogoltnosti. Pa ni namen tega sestavka pridigati, niti se zgražati, češ, ta leta so zdaj kazen za našo postsocialistično požrešnost, za ustvarjanje primarne potrošniške družbe, za tekmovalnost za vsako ceno, za nevoščljivost (in tako gremo lahko po vseh deset zapovedih). Vse to je namreč že slišano, prežvečeno. Le da ta družba še vedno kaže s prstom drug na drugega. Zato je bila tudi Stresova reakcija tako uborna; spet je pohitel dvigovati prst, češ, ni škofija pokopala Zvonov, Zvonova sta pokopala škofijo. Preveč znanja ima mož, da bi si lahko privoščil to nadaljevanje neskromnosti. A Stres ni osamljen: le pri njem in njegovi instituciji je to tako nazorno, tako vidno, zato še bolj bedno.

A Stresa lahko v sebi najde veliko Slovencev. Stres je le kot v komediji naslikan predstavnik vseh naših moral, naših obsojanj, naših moraliziranj – naših kazanj s prstom na druge. Od začetka krize se namreč ta družba pogovarja o novi solidarnosti, o novi družbi, drugačni, bolj moralni, manj podvrženi moči denarja in rasti, svoji doseženi družbeni moči, o uvajanju univerzalnega temeljnega dohodka, o zadružništvu kot oživljenem modelu podjetništva, o medgeneracijski solidarnosti, o obdavčitvi nepremičnin (ki jih ima skoraj 90 odstotkov Slovencev), o ukinitvi dodatnega zdravstvenega zavarovanja, o pomoči starostnikom, o sofinanciranju mladih in njihovega zaposlovanja – a žal smo vse to pripravljeni storiti le, če to ne bo kakorkoli vplivalo na naš položaj. A to so prave spremembe, ki bi jih ta družba morala uvajati, misliti – ali pa na primer družbo brez rasti. Seveda pa lahko še naprej mečemo kamne v obsojence zaradi korupcije, pa pogoltne menedžerje, pa škofe in duhovnike z velikimi avti, pohlepno vodstvo RTV Slovenija, ki si izplačuje nagrade v trenutku, ko ljudi meče na cesto (ker je to dosežek!?), itd. Lahko si grozimo s trojkami, z odpuščanji, z reorganizacijami in reformami in vse to tudi izvajamo – a vse te spremembe so v resnici le zmage trenutno močnejših nad šibkejšimi členi in člani družbe. In v čem je potem družba drugačna od cerkve, močna v deklarativnosti, a hkrati predana svojemu prav in samozaverovana, grešna in nepripravljena na soočenje?

Seveda to ni poziv k velikemu samoočiščenju družbe, bilo bi neumno in pompozno, prevzetno. A s položajem se bo treba sprijazniti, začeti razmišljati v okviru možnega, ki je manjše, kot je bilo pred krizo, pri čemer je treba poskrbeti za večje dele družbe. Še vedno smo namreč tisti stari: poglejmo samo odnos do novo nastajajočih gibanj: vsi jih opazujemo, čakamo na njihova dejanja, nestrpni in pričakujoči, obsojajoči, nihče ni nikomur všeč, nihče ne izpolnjuje pričakovanj, da bi postal odrešenik, o katerem očitno ta družba ne more, da ne bi razmišljala. Ta družba z balkona opazuje dogajanje na odru in negoduje. Mislecev pa ne spustimo zraven, ker govorijo prezapleteno, mi bi kri, oni nam ponujajo zagonetne aksiome prihodnje družbe.

Ne gre torej več upati v sodstvo, ki bo pozaprlo lopove, papeže tega sveta, ki bodo pokorili svoje svečenike, pa nadzorne svete in druge podobne organe, do protikorupcijske komisije in računskega sodišča. To ni rešitev, to so le naša kratkotrajna zadoščenja. Tak je tudi umik Turnška in Stresa. Danes nas to zadovolji, jutri pa lahko zahtevamo »glavo« Franca Rodeta. In kaj bo zaradi tega drugače in bolje?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.