Marcel Štefančič jr.

23. 8. 2013  |  Mladina 34  |  Kultura  |  Film

Kick-Ass 2

Kick-Ass 2, 2013
Jeff Wadlow

proti

Hudičeva dilema.

Stripovski filmi – filmi o superjunakih – temeljijo na predpostavki, da pravna država ne obstaja, da je pravosodje le lakaj politike in korporacij, da je zakonodaja preveč liberalna in permisivna, da za elite ne velja in tako dalje.

Odtod potreba po superjunaku, ki naj bi nadomestil pravno državo. Superjunak nastopi kot pravna država, ki deluje – kot pravna država s sodnim epilogom, kot pravna država, ki barabe brca v rit. In sodeč po filmu Kick-Ass 2, je ta potreba po superjunaku prešla v panično, histerično fazo.

Tu imate namreč trumo superjunakov, okej, malih ljudi, ki si natikajo superjunaške kostume, da bi bili lahko strašnejši od podzemlja. V filmu Kick-Ass, ki je bil celo nekaj takega kot hit in ki ga v naše koloseje ni bilo, je najstniški superjunaški Kick-Ass (Aaron Taylor-Johnson) na koncu – ob asistenci najstniške superjunaške Hit-Girl (Chloë Grace Moretz) – odstrelil zelo odraslega kralja podzemlja (z bazuko, če smo že ravno pri tem), zato naj vas ne čudi, da mu zdaj, v drugem Kick-Assu, njegov sin (Christopher Mintz-Plasse), alias Motherfucker, napove divje maščevanje, ki na obeh straneh, na »dobri« (vodi jo Polkovnik z glasom in stasom Jima Carreyja) in »zli« (pridruži se ji tudi bombastična Mati Rusija, pa Azijec ipd.), dvigne prag sadizma in brutalnosti (mačete, dekapitacije ipd.), tako da je kmalu težko reči, kdo je tu good guy in kdo bad guy. Antipod Kick-Assu, ki v tej superjunaški vojni proti kriminalu vidi permanentno vojno, vojno brez konca, je Hit-Girl, ki hoče spet postati le Mindy, navadna, normalna najstnica, zato sklene, da bo vojno proti kriminalu opustila, masko odvrgla in se vrnila v gimnazijo, kar pa je nemogoče, kajti maska, ki jo je prevzela, je že njen pravi obraz, njen avtentični jaz, njena resnica. Maska je ne skrije, ampak pokaže njen pravi jaz – njen vigilantski jaz, izraz njene sadistične »pravičniške« sle po čiščenju družbe, njene destruktivne, ksenofobične sle po linču, njenega klica po nekom, ki bo naredil red. Mindy ne postane vigilantska Hit-Girl, ampak je sam vigilantizem že v njej. Dilema, pred katero stoji najstnica, je hudičeva, a obenem prisiljena in vsiljena. Film, ki dela vse, da bi »normaliziral« in legitimiral vigilantsko moralo, in ki za Mindy vidi le dve možnosti, da ostane Hit-Girl ali pa da se prilagodi, sledi svoji »biologiji«, sprejme podrejenost ženskega spola in zatre svoj talent, očitno hoče reči: mar ni bolje, da Mindy ostane Hit-Girl? Mar ni bolje, da brca imigrante, kot pa da njo brcajo moški?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.