Zoran Hočevar: Prva liga

+ + + +

V Hočevarjevi prozi se jezik premika proti pogovornemu, ves čas zvijačno posnema govor malega človeka z vsemi nelogičnostmi in vozlišči in mašili, ki razkrivajo njegovo provenienco, predsodke in življenjski stil. Namesto karikiranja se približuje verizmu, avtorski samovolji izpostavljeni liki so premaknjeni, mejni. Proza kot da od znotraj in brez komentarja ubeseduje razliko med napihnjeno samopodobo nastopajočih modelov in tistim, kar vidimo vsi ostali.

V novem romanu Prva liga nastopi še en tipičen hočevarjevski junak; Leopold je skoraj utelešenje tranzicije, je v vrhu tistih, ki niso potonili ob povodnji slabih poslovnih navad in kapitalskih /pre/obratov. Preprodajal je lastninske certifikate in od takrat kupčuje, ves čas, naj se vozi po podeželju ali počiva, med konji in zelenjavo in v ateljejih, povsod preži nanj priložnost za zaslužek. Pršuti, delnice, umetnine, nič ni varno pred njegovo nabreklo trgovsko žilo, tudi še v času dogajanja romana, ko je na prelomu in izstopu iz sebe. Tesnobe, bogastvo, nočno potenje, čisto preveč nobel žena, vse ga sopranovsko tišči in išče alternativo. Za par dni gre na podeželje k sorodnikom, na kmečki turizem, sreča tam celo paleto izstopajočih likov, dobiva ideje in konča na trgu – umetnosti. Kot posrednik dobi namreč genialno idejo in naroči serijo vrtnih palčkov z obrazi politikov murgelske provenience; obenem se obda s slikarskimi materiali in namerava narediti kariero, seveda podprto z denarji in ne s kakšno vizijo ali mizerijo. Preoranje, tako vrednostno kot kadrovsko, ki ga je omogočila tranzicija, se končuje z obratom in vrnitvijo, z novim deljenjem kart pred naslednjo rundo, zaradi opitosti kapitalcev razumljeno čisto gostilniško.

Kljub tranziciji ostaja Polde trden v sto spremembah in trd; tipično je, da na kmečkem turizmu naskoči pravzaprav vse. Svet je zanj predvsem poligon, igrišče, na katerem dokazuje prvorazrednost, glede izobrazbe, in superiornost. Ta potem postane moteča, ko popušča testosteronska podprtost, zato razdeli denar umetnikom, napelje ženo k ločitvi, jo nastavi strankarskemu liderju in gre na podeželje. Hočevar ubesedi konkubinat med kapitalom in umetnostjo; Leopold, ki rad zaspi ob klavirskem recitalu in se navdušuje nad krajinami kot s fotografij, samo v bolj živih barvah, predstavlja lumpeneliten pogled na kreativnost. Če vidimo v Leopoldovemu obratu k umetnosti, v spremembi fokusa, premik na bolje, smo seveda v zmoti; ravno tranzicijski prvaki in primati kot Polde, vse sama prva liga, bodo s svojimi posegi in omejenim razumevanjem odvili še en vijak z umetnostnega stroja, ob tem pa mimogrede zavili še kakšen kreativen vrat.