Marjan Horvat  |  foto: Maj Pavček

23. 8. 2013  |  Mladina 34  |  Kultura

Napisati eno pesem v kitajščini je enako, kot če bi v enem izmed zahodnih jezikov napisali sočasno tri povsem različne pesmi.

Yang Lian: »Zame je vsaka pesem dolg boj za ubeseditev globlje resničnosti.«

kitajski pesnik

Yang Lian se je rodil leta 1955 v Švici, kjer sta njegova starša opravljala diplomatsko službo, odrasel pa je v Pekingu. Leta 1974, ob koncu kulturne revolucije Mao Cetunga, so ga oblasti, tako kot milijone mestnih otrok, poslale na delovno prevzgojo na podeželje. Tam je napisal tudi svoje prve pesmi. Po vrnitvi v Peking, tri leta pozneje, se je pridružil reviji Jintian (Danes), okoli katere so se zbirali t. i. menglong pesniki, ki se jih je oprijel, predvsem na Zahodu, nekoliko slabšalen izraz »megleni«, saj so v nasprotju z ideologijo tedanje komunistične partije v svojih pesmih obujali motive in teme klasične kitajske poezije in se navdihovali pri zahodnih, večinoma modernističnih pesnikih. Toda Lian je že zelo kmalu ubral svojo zelo zahtevno pesniško pot, saj skuša v svojih pesmih po eni strani reaktualizirati kitajsko zgodovino, tradicijo in kulturo, hkrati pa eksperimentira s kitajščino, zaradi česar je izoblikoval popolnoma samosvoj pesniški izraz, ki ga je poimenoval z jangščino.

Lian je bil zaradi takšnega pristopa v domovini tarča ostrih kritik. V osemdesetih letih se je zato vse bolj umikal v »notranje izgnanstvo«, dokler ni leta 1988 zapustil Kitajske in se preselil na Novo Zelandijo. Tam je leta 1989 organiziral proteste v podporo demonstrantom na Trgu nebeškega miru, zaradi česar so mu kitajske oblasti odvzele državljanstvo. Leta 1993 se je z ženo Liu Youhong, romanopisko in slikarko, ustalil v Londonu, Kitajsko pa od leta 1995 obiskuje kot državljan Nove Zelandije.

Yang, ki je bil nominiran za Nobelovo nagrado, po mnenju poznavalcev pa velja za najbolj reprezentativen glas sodobne Kitajske, redno obiskuje tudi Slovenijo. Leta 2008 je bil gost Vilenice, lani je v sklopu Evropske prestolnice kulture obiskal Maribor, v teh dneh pa se mudi na Ptuju kot častni gost festivala Dnevi poezije in vina. Lian, četudi živi v tujini, sam zase pravi, da ni disident ali izgnanec. »Ko me sprašujejo o izgnanstvu, se vedno vprašam, kdo pa ni izgnanec, še posebej, če je duhovno kreativen. Vsi veliki umetniki so individualisti in izgnanci,« nam je dejal v pogovoru.

Nekoč ste dejali: »Zapomnite si: pravo vprašanje ni, kje so nebesa, ampak kako se odzvati na pekel, ki nas obdaja.« Precej pesimistična misel pesnika, ki v svojih zbirkah vendarle opeva lepoto življenja in bivanja, čeprav tudi temo. Kaj ste mislili s to izjavo?

Pri besedi pekel ne smemo misliti samo na zunanje okoliščine, saj gre vedno tudi za notranje stanje v posamezniku. Temna stran življenja niso samo težave, s katerimi se moramo spoprijeti v življenju, ampak temelji ta plat našega življenja tudi na naši zmožnosti umevanja človeškega obstoja skozi občutke pesnika. Včasih se ljudje počutijo nebeško, toda pesnik se rodi kot izpraševalec vsega, tudi plitkega veselja. V tem smislu je Kitajska zelo zanimiv primer. Po koncu hladne vojne se je zdelo, da je vesel ves svet, ker sta končno zmagala kapitalizem in demokracija, da je bogati svet dobil to bitko, medtem ko je večini komunističnih držav spodletelo. Na Kitajskem je po letu 1989, ko je bila končana bitka med črnim in belim, vzniknilo občutje, da se ne srečujemo samo z novimi diktatorji, ampak tudi s svojimi omejitvami. Sprašujemo se, kje je naša prihodnost, kje je naša pot. Pravzaprav je celoten svet metafora za temo v nas samih.

Vrniva se k začetkom vašega pesnjenja. Konec sedemdesetih let ste bili predstavnik menglong poezije (»meglene poezije«). To je bila prva poezija po ustanovitvi Ljudske republike Kitajske leta 1949, ki se je razlikovala od književnosti, ki je temeljila na politični propagandi. Je bilo to pesnjenje odziv na kulturno revolucijo, ki je do tal pretresla tedanjo državo?

Seveda. Temeljilo je na zelo mučni, rekel bi celo peklenski izkušnji kulturne revolucije. Na Zahodu so menglong pogosto prevajali kot meglene pesnike. Toda v resnici menglong pomeni težko razumljiv. Težko smo bili razumljivi zato, ker je od leta 1949 do sedemdesetih let prejšnjega stoletja na Kitajskem »vladal« samo propagandni jezik, ljudem so sprali možgane z ideološkimi slogani in retoriko. Vse velike politične besede, kot so socializem, komunizem in kapitalizem, pa so bile zelo plitke. Toda ta jezik je ljudstvo okupiral. Nam, ko smo začeli pisati poezijo, se je gnusil. Ne samo zato, ker je političen, ampak tudi zato, ker nima nobenih občutij in pomena. Zato smo v pisanju začeli uporabljati besede, kot so sonce, zemlja, tema, življenje, smrt, ogenj, voda. Slišale so se zelo tradicionalno, vendar smo z njimi lahko izrazili sodobne izkušnje. Za bralce je bil na začetku naš jezik nenavaden in mnogi so mislili, da pesniki ne želijo biti razumljeni. Pa ni šlo za to. Šlo nam je za jasnost, kakršna po našem mnenju mora biti poetika.

Začetki so bili težki, saj, kot ste zapisali v nekem eseju, niste imeli ne tradicije ne jezika, vaša inspiracija so bile nočne more.

Toda to je bilo osvobajajoče početje. Ne v političnem smislu, ampak zlasti na kulturni in jezikovni ravni. To je bil način ustvarjanja individualnega mišljenja.

Da, ampak šlo je tudi za vpliv Gibanja 4. maj, ki je po letu 1919 presekalo s kulturno popkovino tradicionalne Kitajske in začelo uveljavljati tuje vplive v družbi, še posebej v kulturi.

Od začetka 20. stoletja smo priče različnim poskusom revitalizacije naših tradicij. To zmedeno obdobje je presekala komunistična različica in se uveljavila kot uradna oblika, mi pa, ko smo začeli pisati poezijo, smo se lotili ponovnega odkrivanja različnih plasti našega jezika, zgodovine, tradicije, politične realnosti in na koncu tudi poezije. Pesnik Ezra Pound je dejal, da je bilo treba na novo izumiti kitajsko poezijo za zahodno bralstvo, v resnici pa smo mi oživili individualno razumevanje tradicije in naše kulture.

Omenili ste ameriškega modernističnega pesnika Ezro Pounda, ki se je v nekaterih pesmih zgledoval po kitajski poeziji. Drugega za drugim je nizal motive, podobno kot se nizajo kitajske pismenke.

Kulturno ustvarjanje na Kitajskem v 20. stoletju, še posebej po nastopu Gibanja 4. maj, je bilo v veliki meri mešanica elementov klasične kitajske kulture in tujih literarnih vplivov. Najprej evropskih, kmalu za tem pesnikov, ki sodijo v krog socialističnih, saj je marksizem proizvod Evrope, danes pa tudi književnikov iz arabskega sveta in vzhodne Evrope. Brali smo Ezro Pounda, Dylana Thomasa, Walterja Whitmana, Charles Dickensa, tudi Marino Cvetajevo, Osipa Mandelštama in tudi Pabla Nerudo. Na pesnike menglonga so močno vplivali zahodni liriki, deloma tudi nadrealisti in imaginisti.

Moja poezija je preplet teh tekstur, vendar drugačna od drugih avtorjev menglong poezije. Podzavestno sem čutil globine kitajske literature, ki je tesno povezana z zgodovinskimi razmerami. Hotel sem razumeti temno, a tudi svetlo stran naše tradicije in jezika. Močno me je zanimalo Poundovo konceptualno pesništvo, saj njegove pesnitve niso kratke lirične pesmi, ampak so prežete z nenavadnimi podobami, tujimi zahodnemu pesništvu, a blizu kitajskemu.

Sodobna kitajska poezija temelji na prepričanju, da ni mirnega morja, na njem divjajo viharji, politični ali potrošniški, ki izzivajo ustvarjalne posameznike.

Poezijo meglenih pesnikov ste označili kot »romantično uporniško pesem«, temeljila je na nadrealizmu in imaginizmu. Vi ste že v zgodnjih letih pesnjenja raziskovali globlje plasti kitajske kulture in jezika.

Ko govorite o nadrealizmu, lahko govorite o tehniki dekoracije. Lahko igrate igro, ko skupaj postavljate različne besede in ustvarite šokantna in presenetljiva občutja. Toda zame je poezija nekaj globljega. Zame je poezija odkrivanje resnice realnosti, ne le igra besed. Moje besede in verzi, kjer nizam zanimive, a nenavadne podobe, so premišljeni. Govorim o poetiki, o pesniških oblikah in jeziku. Vse to je zame zelo pomembno. Zame je vsaka pesem dolg boj, da bi našel pravo rešitev za ubeseditev globlje resničnosti.

V nekem intervjuju ste omenjali tri ravni ustvarjanja v kitajščini: najprej vizualno, nato glasbeno in na koncu pomensko raven. Zanimivo se mi zdi, da poudarjate predvsem raven glasbe pesniškega jezika.

Ta je v naravi kitajskih pismenk in jezika, ki je unikaten, še posebej, če vemo, da gre za tritisočletni razvoj pisanega jezika. To je zelo vizualen jezik, ki je nastal na podlagi podob, recimo sonca ali lune. V nekaterih pismenkah jih lahko prepoznate še danes. So tudi zelo močna sestavina kitajske poezije. Pesnik mora biti tudi slikar ali celo kipar. Podobe, vklesane v papir, vsebujejo vsaj tri dimenzije. Tudi glasbeni del pismenke je zelo pomemben. V primerjavi z evropskimi jeziki, kjer lahko razberete zvok iz zapisanega, v kitajščini vidite samo raven vizualne podobe, ne morete pa iz nje takoj razbrati izgovarjave. Zvok se skriva za vizualnimi podobami. Je urejen s toni. Za podobami kitajskih pesmi je celoten glasbeni sistem. Pesnjenje je tudi komponiranje. Neviden glasbeni sistem je skrit za vizualnimi podobami in jim daje energijo. Tudi pomenska raven je zelo kompleksna, saj vsaka pismenka lahko pomeni več stvari hkrati, njen pomen v pesmi pa je zato viden šele iz konteksta. Zato se mora pesnik boriti, da bi ujel bogastvo pomenov jezika. Napisati eno pesem v kitajščini je enako, kot če bi v enem izmed zahodnih jezikov napisali sočasno tri povsem različne pesmi. Zato je pesnjenje v kitajščini velik izziv.

Je vaša poezija drugačna tudi zaradi vašega drugačnega osebnega kulturnega zaledja? Starši so bili intelektualci, oče, sicer učitelj angleščine, vas je že zelo zgodaj seznanil tudi s klasično kitajsko poezijo. Du Fujeve pesmi, pesnika iz znamenite dinastije Tang, ste se morali učiti na pamet.

Učenje pesmi na pamet je povezano s tradicionalnim kitajskim izobraževalnim sistemom. Kitajski otroci so se v preteklosti, več kot dva tisoč let, pesmi klasikov učili na pamet, še preden so razumeli njihov pomen. S takšnim načinom poučevanja so hoteli otrokom privzgojiti glasbeno razumevanje jezika. Prednosti tega načina poučevanja sem se zavedel šele, ko sem začel sam pisati, kajti doumel sem, kako pomembna je glasbena energija v poeziji. S tem spoznanjem ocenjujem vse pesmi, napisane v kitajščini. Sodelujem v različnih žirijah za izbor najboljših kitajskih pesmi in zato zmorem zelo hitro ugotoviti, ali ima pesnik občutek za glasbo jezika ali ne.

 

Odraščali ste v Pekingu, nato pa so vas leta 1974 poslali na prevzgojo, v duhu kulturne revolucije pač, na podeželje. Tam ste napisali tudi prve pesmi. Kaj vam je dala ta izkušnja?

Tako kot milijoni mladih Kitajcev sem tudi sam moral v času kulturne revolucije na delo na podeželje. Tam naj bi nas, po besedah Mao Cetunga, prevzgojili. Tri leta sem bil tam. V resnici je bila to zame prava šola, saj se nisem učil samo literature, ampak tudi življenja. Še posebej kompleksnih razmerij med zemljo in ljudmi. Ljudje so dobili material za preživetje od zemlje, hkrati pa so bili iz generacije v generacijo ujetniki te zemlje. Odnose ljubezni in sovraštva sem spoznaval na podeželju. Še posebej zadnje leto mi je bilo težko na podeželju. Umrla mi je mama in za njo je ostala velika praznina v mojem življenju. Bila je tista oseba, s katero sem se lahko pogovarjal, ji pisal pisma, potem pa sem nenadoma spoznal, da moram pisati. Ko sem napisal prve pesmi, še nisem razumel, da gre za začetek mojega razumevanja prave poezije, ki je nujna za naše življenje in njegovo razumevanje.

Zapisali ste, da se poezija začne tam, kjer se morje ustavi.

Sodobna kitajska poezija temelji na prepričanju, da ni in ni bilo mirnega morja, kajti na njem vedno divjajo viharji, politični ali potrošniški, ki izzivajo ustvarjalne posameznike. Poezija pa kaže, kako se posamezniki bojujejo v teh viharjih, da bi ohranili sami sebe, da bi preživeli. Zato pa se morajo pesniki spustiti v globine svoje lastne zavesti in razumevanja, če nočejo postati komercialna dekoracija, plitva in brez globljega uvida v soočanje posameznika z družbenimi napetostmi.

V osemdesetih letih, pred vašim izgnanstvom, ste veliko potovali po Kitajski, da bi spoznali njen svojstveni način življenja, ki se je še ohranil, navkljub ideološkim posegom komunistične partije vanj. Toda že tam ste se vse bolj pogrezali v »notranje izgnanstvo«, saj ste kot posameznik in pesnik s svojimi pesnitvami, še posebej z Norilangom, ki je izrazito spiritualna pesnitev, odstopali od družbenih norm. To je bil pravzaprav začetek vašega izgnanstva.

Ko me sprašujejo o izgnanstvu, se vedno vprašam, kdo pa ni izgnanec, še posebej, če je duhovno kreativen. Vsi veliki umetniki so individualisti in izgnanci. Sodoben izraz za izgnanstvo v kitajščini je liu vang (liu pomeni plavajoč, vang pa umreti). Oboje skupaj pomeni izgnanstvo. Pesmi Qu Yuana, pesnika izpred več kot 2300 let, še posebej čudovita pesem Vprašanja za nebesa, že odražajo ta čustva izgnanstva in njegovo razumevanje človeškega življenja. Tudi veliki pesniki dinastije Tang (od leta 618 do 907 n. št.) so pisali čudovite pesmi z občutkom izgnanstva. Rekel bi, da celotna kitajska klasična poezija temelji na občutjih liu vang, izgnanstva. Pa če pogledate na zahodne pesnike, Ovida, Danteja, Celana, Cvetajevo …, vsi so bili izgnanci. Besede izgnanstvo nočem uporabljati prepoceni.

Pesem 1989 je moje prijatelje šokirala, ker sem ob poboju na Trgu nebeškega miru zapisal verz: »To je zgolj neko povsem običajno leto.«

V začetku devetdesetih se je za vas začelo mučno obdobje. Po dogodkih na pekinškem Trgu nebeškega miru, kjer je oblast v krvi zatrla demonstracije za več demokracije, ste bili v Novi Zelandiji, početju oblasti pa ste se upirali s pesmijo.

Leta 1989 sem napisal pesem z naslovom 1989, ki je nastala neposredno po pokolu na Trgu nebeškega miru. Pesem je šokirala moje prijatelje, ko so jo prebrali. Zadnji verz pesmi se namreč glasi: »To je zgolj neko povsem običajno leto.« Spraševali so me, kako sem lahko napisal, da je to popolnoma običajno leto, če pa je bil na Trgu nebeškega miru pokol. Vprašanje sem zastavljal v pesmi na globlji ravni. Spraševal sem, kje se je izgubil spomin na milijone ljudi, ki so umrli pred tem dogodkom. Kako smo lahko pozabili na vse te smrti tako zlahka? In kako naj zagotovimo, da ne bo naša solza v tem letu znova odstranila spomina in nas pustila nepripravljene na naslednji pokol? Takšna vprašanja pa lahko zastavlja notranji izgnanec, ki je preizpraševalec vsega, kar se nam dogaja.

Kdaj ste zapustili Kitajsko in kdaj so vam dovolili vrnitev?

Kitajsko sem zapustil leta 1988. 8. 8. 1988. Štiri osmice so za Kitajca zelo srečne številke, česar takrat še nisem vedel. Ironično: dvajset let kasneje, ko je bila olimpijada v Pekingu, se je pisalo leto 2008 in videl sem dve povsem različni Kitajski. Sicer pa sem leta 1988 Kitajsko zapustil na povabilo Umetniškega sveta Avstralije. Tam naj bi bil pol leta in potem še pol leta na Novi Zelandiji. In v tem letu je bil masaker na Trgu nebeškega miru. Prvič sem se vrnil na Kitajsko leta 1995. Prej se nisem mogel vrniti, saj sem bil izgnan. Dve moji knjigi sta bili na Kitajskem prepovedani. Tudi danes se ne vračam na Kitajsko kot državljan Ljudske republike Kitajske, saj bi me motila pripadnost političnemu telesu Kitajske. Potujem kot državljan Nove Zelandije, Kitajska je postala meni tuja dežela, kitajščina pa – če se malo pošalim – moj tuji materni jezik.

Vaša domovina pa je vendarle (p)ostala vaš jezik, kitajščina. Kaj to pomeni za pesnika?

Počutim se pravzaprav prav dobro, saj smo si morali kot notranji izgnanci na Kitajskem ustvariti distanco do domovine. Zato izgnanstvo zame ni bila nova izkušnja. Je bilo nadaljevanje tistega, kar smo doživljali na Kitajskem. Izgnan sem bil iz Kitajske, nikoli pa se nisem pustil izgnati iz kitajskega jezika. Skozi svoje pisanje, kasneje pa elektronsko pošto, sem komuniciral s pesniki na Kitajskem, ki sem jim zaupal. Pravzaprav mi je bilo všeč, da sem outsider in insider hkrati. Moj položaj pesnika, ki piše v kitajščini, živi pa v svetu, je model za tiste Kitajce, ki živijo na Kitajskem, saj spoznavajo, da lahko obdržiš svoja prepričanja in si hkrati dober pesnik. Kitajski pesnik, ki živi na Zahodu. Na Kitajskem je razširjeno zmotno prepričanje, da je zahodna družba popolnoma skomercializirana, da v njej ni prostora za pesnike. Sam dokazujem, da to ni tako.

Kot pesnik ste se, po vaših besedah, preoblikovali trikrat. Najprej ste bili »poet Kitajske«, potem »poet kitajskega jezika«, zdaj pa poet »jangščine«?

Ko sem živel na Kitajskem, nisem zares poznal zahodne poezije. Moj oče, ki je profesor angleščine, me je nekoč vprašal, ali me naj nauči angleško, vendar sem ga zavrnil, saj nisem pomislil na to, da bi pisal v angleščini. Po letu 1989, ko sem postal svetovni popotnik in spoznal mnogo pesnikov po svetu, sem začel razmišljati o razmerju med življenjem in jezikom in o veličini jezika skozi literarne oblike in ideje. Nismo si bili tako različni. Različen je bil jezik. Zato sem si rekel, da sem pesnik kitajskega jezika, saj ta zaznamuje naravo mojega ustvarjanja. Potem pa sem, po nekaj letih samoizpraševanja, začel dvomiti o skupnem kitajskem jeziku. Ni ga. Bralcem na Kitajskem se zdijo morda moje pesmi dokaj nenavadne, bolj kot tujcem. Vedno jih presenečajo nove pesmi, saj so večinoma prepričani, da že poznajo mojo pesniško govorico. Zato sem skoval besedo jangščina, da bi povedal, da ni skupnega kitajskega jezika, saj ima vsak pesnik svoj jezik, ki ga je sam izumil.

Med branjem vaše poezije pozornost vzbudijo čudovite podobe, ki jih ustvarjate. Toda zdi se, da se bralcu, ki ne pozna dovolj kitajske tradicije, marsikaj, če ne celo bistveno, izmuzne.

Želim, da bralec mojih pesmi ravna kot arheolog. Na površju lahko uživa ob jeziku, podobah, kreativni moči in poetičnosti stavkov. Če ima bralec več znanja o kitajski tradiciji in o lingvističnih zakonitostih, lahko najdeva globlje ravni v pesmih. Potem lahko še bolj uživa v branju.

Je takšen način pesniškega ustvarjanja skladen s sedanjimi tendencami na kitajski kulturni sceni?

Mlajša generacija pesnikov razume, kaj sem naredil v zadnjih tridesetih letih za kitajski pesniški jezik. Sicer pa nastaja na območjih, kjer živijo Kitajci, doma in na tujem, zelo zanimiva in dobra poezija. Govorim iz prve roke. Na spletni strani artsbj.com smo objavili mednarodni natečaj kitajske poezije. Bil sem umetniški vodja projekta. Sodelovali so lahko kitajski pesniki z vsega sveta. Večina jih je bila sicer s Kitajske, vendar so bili tudi iz Tajvana, Hongkonga, ZDA in Evrope. Natečaj je bil objavljen lani julija in do letos smo prejeli že 80.000 pesmi. Nihče ni pričakoval tolikšnega odziva. Mnoge izmed prispelih pesmi so zelo dobre, napisali pa so jih pesniki, za katere doslej še nismo slišali. In mnogi izmed njih so navadni delavci, ki opisujejo težke razmere, v katerih živijo, na zelo poetičen način. To me je zelo ganilo. Številni so prebrali vse moje pesmi in sporočajo mi, da razumejo, zakaj sem položil svojo poezijo v globino zgodovine, pa tudi, zakaj moram doživljati usodo mnogih klasičnih poetov. Ti delavci pesniki so živi.

Kitajski ljudje se bojujejo za lasten materialni napredek, vse bolj pa spoznavajo tudi svoje pravice in se borijo zanje.

Pravite, da želite Kitajsko napolniti z »globljimi ravnmi« klasične kitajske kulture. So kitajske oblasti naklonjene takšni usmeritvi?

Kitajska se je v zadnjih tridesetih letih močno spremenila. Spremembe, ki jih je doživela, so morda večje kot prej v dva tisoč letih. Teh sprememb pa ni naredila le Komunistična partija Kitajske, ampak navadni ljudje, ki si želijo živeti v boljših razmerah. Želja po boljšem življenju je tista energija, ki poganja spremembe v družbi in v gospodarstvu. Ljudje se zdaj bojujejo ne le za lasten materialni napredek, ampak vse bolj spoznavajo tudi svoje pravice in se borijo zanje. Če so dosedanje družbene spremembe temeljile predvsem na gospodarskih reformah, pa so ti procesi zelo pomembni tudi za prihodnji kulturni razvoj.

Toda oblasti v resnici uveljavljajo neoliberalne reforme, ki so v nasprotju z dosedanjim dojemanjem Kitajske in njene duše.

Ljudje pravijo, da je Kitajska izbrala najslabšo pot iz kapitalizma in komunizma. Kar je res. Toda sočasno je vendarle treba povedati, da so razmere na Kitajskem in v svetu zelo kompleksne in odgovori, kako urediti družbena razmerja, niso enostavni. V času hladne vojne smo lahko sprejemali razmeroma enostavne odločitve, kajti razmerja so bila jasna. Bil je kapitalizem in na drugi strani socializem. Bila je demokracija in na drugi strani diktatura. Zdaj pa spoznavamo, da so zahodne vlade in njihova velika podjetja, skupaj s kitajsko vlado, nadvse cinični, sebični in korumpirani. Pritiskajo na delavce, sindikate, kolektivnega odločanja ni več. Takšne razmere okupirajo tudi kulturne ustvarjalce. Tudi pesnike. Ko pišejo, morajo razmišljati, kaj je prava resničnost. Kakšno je resnično življenje? Prava poezija, kot sem že večkrat poudaril, se mora ukvarjati s precej globljimi ravnmi diskurza. Pobuda zanjo pa ne prihaja iz vlade ali iz družbenih institucij, ampak tudi iz nevidnih, skritih borcev za svobodo človeškega duha. Od tam prihajajo impulzi za pravo kulturo.

So zato dela umetnika Ai Weiweija in drugih disidentov na Kitajskem problematična za oblast? Vi ste celo posvetili pesem Ai Weiweiju.

Pesem o Ai Weiweiju sem napisal njemu v podporo, ko je bil v zaporu. Pa tudi zato, ker sem bil jezen zaradi molka kitajskih intelektualcev. Pravzaprav ta molk kaže, da ima svet kitajskih intelektualcev prav tako ciničen odnos do krivic v družbi. Ali se bojijo oblasti, ali pa so sebični in se zaradi ugodnosti, ki jih imajo, nočejo izpostavljati, da bi iskali nove možnosti za svobodo človekovega ustvarjanja in delovanja. Primer Ai Weiweija nas opozarja, da ni ustreznih razmerij med družbeno odgovornostjo in umetniško kreativnostjo. Moje pesmi zavračajo ta cinični svet, ki se je uveljavil ne samo na Zahodu, ampak tudi na Kitajskem.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.