Bernard Nežmah  |  foto: Borut Krajnc

23. 8. 2013  |  Mladina 34  |  Kultura

Mirko Kovač (1938–2013)

Eden poslednjih jugoslovanskih pisateljev, katerih knjige še vedno izdajajo po vseh državah nekdanje Jugoslavije

»Sem grd kot Drakula, hudičevo dober je vaš fotograf Krajnc!«

»Sem grd kot Drakula, hudičevo dober je vaš fotograf Krajnc!«

Za njim so ostala že legendarna dela, kot so romani »Vrat materinega telesa«, »Kristalne rešetke«, »Mesto v ogledalu« in scenariji filmov »Okupacija v 26 slikah«, »Lisice« ter »Padec Italije«.

Ni bil jugonostalgik, nasprotno, pisal je zajedljivo do realnosti. Ko je v začetku šestdesetih let objavil prvi roman »Gubilište«, v katerem je opisal domači kraj v Hercegovini, mu je lokalna oblast dala vedeti, da je tam zaradi tega sovražnega opisa nezaželen. V Beogradu je potem doživel slavo, deževale so nagrade: Ninova, Andrićeva, Nazorjeva, kasneje nemška Herderjeva, slovenska vilenica, vmes tudi Glišićeva. Slednjo so mu odvzeli po dveh letih, leta 1973, po usodnem Titovem pismu, češ da Jugoslavijo slika mračno, da predstavlja črni val; prej nagrajeno zbirko novel »Rane Luke Meštrevića« so zmetali iz knjižnic in knjigarn. Toda ironično je vztrajal in še naprej pisal o bizarnih idejah in bivanjih ljudi po Jugoslaviji. »Vrat materinega telesa« velja za njegovo največje delo, toda »Kristalne rešetke« so ena najboljših vivisekcij komunističnega režima. Starinar, ki je kupoval staro pohištvo po Vojvodini, je imel najboljše kupce v partijskih sekretarjih in generalih, ki so v imenu ideje pobili in uničili buržoazno elito, zdaj pa kupujejo njeno staro pohištvo. Njegov humor je bil pretanjen, ni bil klasični disident, je pa ironiziral: v velikem pogrebnem sprevodu ob smrti partijskega veljaka je krsto vlekel konj, ki je tako nemarno sral, da so pogrebci vseskozi poskakovali, da so se izognili dreku. Smrt ima rada ironijo, je pojasnil v intervjuju. Pred tedni je izšel slovenski prevod romana o duhu časa njegovega odraščanja v Hercegovini »Mesto v ogledalu«, zdaj je nanj opozoril kar s svojo smrtjo.

Živel je v Beogradu, dokler ga niso Šešljevi radikalci potolkli s kolom, on pa si je za novi dom izbral Rovinj. Ni bil kristjan, a živel je po načelu, da so težke in hude stvari dar za pisatelja. Pred leti je izdal delo »Elita gora od rulje«, v katerem je obračunal z nacionalizmom devetdesetih let, vendar z drugačno poanto: »Mladić je s svojimi enotami počel samo to, kar je poprej bral v literaturi.« Pisatelji, kot so bili Knut Hamsun, Louis-Ferdinand Celine, Ezra Pound, so bili privrženci nacizma, toda enako ostro piše tudi o Maksimu Gorkem, Dobrici Ćosiću in drugih satrapih komunizma. »Junaki, o katerih so nam pripovedovali po vojni, so bili v resnici morilci, mi pa smo jih občudovali.« Sovjetski pisatelj Ilja Erenburg je med vojno pisal: »Če v enem dnevu nisi ubil niti enega Nemca, je šel dan v nič.«

Njegov ideal pisatelja je bila distanca do oblastnikov. Rad je navajal Williama Faulknerja, ki ga je ameriški predsednik povabil na kosilo, on pa mu je poslal telegram, da se mu ne splača na tako dolgo pot zaradi enega obeda. Kovačeva religija je bila literatura. Zvečer je namesto molitve prebiral poezijo. Kot modus bivanja je postavil: vsak človek bi moral znati na pamet 20 pesmi. In potem v smehu pristavil, lahko se ti zgodi, da končaš v zaporu, sam, brez česarkoli, a imel boš družbo, lahko si boš recitiral verze, morda z njimi popestril življenje sojetnikov.

Kot človek biblioteke je v svojem dvorcu v Rovinju ostajal konservativec. »Berem samo natisnjene tekste, z literaturo hočem biti sam, ne pa da mi brni, sveti in me moti računalnik.« Tudi sodobni e-bralnik pri njem ni vžgal – »Užitek branja je, da sem vsakič z drugo ljubico, ki jo držim v rokah – knjigo.« Med enim najinih pogovorov, ko sem imel težave s tehniko, je v smehu navrgel, da je sam svojo najboljšo knjigo, ki jo je kdaj napisal, preprosto izgubil v računalniku.

Bil je človek papirja, redno je zahajal v tržaške knjigarne, kjer si je kupoval beležke, v katere je zapisoval, kaj je slišal, in ideje, ki so mu padle na misel. Bil je sodobnik številnih generacij pisateljev, o katerih prigodah je poslušal, marsikatero tudi sam doživel in potem o tem pisal in pripovedoval. V začetku dvajsetih let sta prijateljevala Crnjanski in Krleža, prvi je pripadal monarhičnim krogom, drugi levici: ko sta se nekoč v kavarni stepla, je Crnjanski udarjal z desnico, Krleža pa mu je vračal z levico. Bil je avtor, ki je življenje spreminjal v literaturo, tisto najbolj bizarno, kot v primeru invalida, ki je v kavarniških pretepih leseno nogo uporabljal namesto gorjače.

Za »Mladino« je dal dva intervjuja, zadnjega za posebno številko intervjujev 2011, ko je začasno premagal ironijo smrti, po prvem (44, 2001, str. 32–35) pa mi je sporočil, kako se je ustrašil samega sebe, ko je odprl časopis: „Sem grd kot Drakula, hudičevo dober je vaš fotograf Krajnc!“

Mirko Kovač, pisatelj, ki je ob izbruhu šovinizmov na vprašanje, ali je Srb ali Hrvat, odbil descartovsko – sem!, je odšel. Zdaj se bo vračal kot Drakula le še skozi tekste.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.