Vanja Pirc  |  foto: Uroš Abram

6. 9. 2013  |  Mladina 36  |  Kultura  |  Portret

Nataša Muševič - Dot, intermedijska umetnica

Od pionirke dubstepa do raziskovalke zvočnega pogona

Sedla je za računalnik in na njem »zagnala« zvok. Ta je bil obiskovalcem križevniške cerkve v Ljubljani včasih komaj slišen, včasih pa je bil tako mogočen, da je zbujal namrgodene poglede mimoidočih in bližnjih sosedov. A bilo je vredno biti priča temu dogajanju, saj se je ob vsakem zvoku nekaj premaknilo. In to dobesedno.

Streljaj proč od računalnika je namreč stala instalacija s steklenimi kroglami, in kadar so te začutile ton, zvok, komad, so se začele vrteti okrog skupne osi. Včasih hitreje, včasih počasneje, odvisno od slišanega. Ko je nastopila tišina, so povsem obstale. Krogle je torej poganjal zgolj in samo zvok. Ali pa je bilo to le v formo ujeto akustično valovanje? Karkoli je že bilo, bilo je magično.

Tudi sama vse do konca ni vedela, ali ji bo eksperiment, s katerim se je prvič spustila v skrivnosten in še ne prav globoko raziskan svet zvočnega pogona, uspel. Steklo bi bilo lahko predebelo. Ležaji pretežki. A skupaj z ekipo, ki sta jo podprla Zavod Atol in Ljudmila, so bili optimisti do konca.

Ni prvič, da se je odpravila v tako zelo poglobljeno odkrivanje skrivnostne moči in vplivov zvoka. Morda tudi zato, ker je po naravi matematičarka in ima rada reševanje problemov. A še bolj jo je že od nekdaj vleklo v glasbo. Že kot petletna deklica se je učila igranja na klavir, res pa je, da so ji začeli konec osnovne šole koncerti postajati vse bolj mučni, predvsem zaradi lepih čevljev, ki si jih je morala vedno nadeti namesto takrat ljubih bulerjev. Najstniška jeza in upor sta klavir kmalu zamenjala s kitaro, a tudi z bendi je bil križ, tako je pristala v elektroniki in glasbo začela producirati sama.

Potem se ji je nepričakovano zgodil London. Najprej zaradi študija avdioinženirstva na School of Audio Engineering (SAE), nato pa še bolj intenzivno zaradi nenadnega preobrata na tamkajšnji klubski sceni. Vzniknil je nov žanr, dubstep, in jo v trenutku osvojil. Najprej, ker za to, da si preplesal celo noč, nisi potreboval drog, potem, ker si ob poslušanju nisi skuril ušes, predvsem pa, ker je bil meditativen, iskren, globok ...

Takrat, ko se je dubstep kultura šele vzpostavljala, se je veliko družila z njenimi pionirji, a tudi sama je bila med njimi. Bili so dvajsetletni škorci, ki so kovali nove smernice, ustanavljali založbe in s svojimi prihranki izdajali plošče. Njene skladbe so začele že kmalu drseti pod iglami priznanih didžejev, zatresle so frekvence priznanih radijskih oddaj, tudi BBC-jevega prvega radijskega programa in BBC Asia, gigi so si kar sledili in ponudb je bilo še veliko več …

A scena se je sčasoma začela spreminjati, popolnoma se je skomercializirala, druženja z neskončnimi debatami ni bilo več, sama pa je vse bolj čutila posledice nenehnega nočnega življenja in stresa. In po petih letih je sklenila, da je čas, da zaživi bolj zdravo. Vrnila se je domov, se umirila, začela vrtnariti …

Je med redkimi domačimi glasbeniki, ki se lahko pohvalijo, da jim je uspelo v pregovorno nedostopni tujini. Na tujem so toplo sprejeli tudi njen lanski dolgometražni prvenec Calling Home, katerega rdečo nit je spletla s svojim opojnim vokalom, ki ga primerjajo z Björk in Martino Topley - Bird. Na domači mikro elektronski sceni pa … je doživela šok. Ne le, ker se dubstep pri nas nikdar ni tako zelo uveljavil. Pravi, da je preprosto niso sprejeli. Želela je pripravljati dogodke, a ni dobila priložnosti. Pa je velika zagovornica povezovanja. Prepričana je, da ničesar ne moreš zgraditi sam, da je osnova vsega sodelovanje.

Namesto da bi obupovala, je takrat naredila korak naprej. Seveda še zdaleč ni rekla zadnje besede v muziki, a vse bolj se je začela preizkušati tudi v intermedijskih projektih, najprej z Octexom, potem z Markom Batisto in drugimi, zdaj, s projektom Intervali, pa še sama. Intermedijska scena jo je v nasprotju z elektronsko sprejela z odprtimi rokami in zdaj, ko je dokazala, da je zvočni pogon še kako mogoč, se njeno umetniško, gotovo pa tudi znanstveno raziskovanje na tem področju šele dobro začenja …

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.