Grega Repovž

Grega Repovž

13. 9. 2013  |  Mladina 37  |  Uvodnik

Izgubljena leta

Kriza je Slovenijo udarila v letu 2008. Minilo je že pet let. Če bi se v tem trenutku začelo popravljati, bi Slovenija z razmeroma močno gospodarsko rastjo potrebovala celo do deset let, da bi se vrnila na raven iz izhodiščnega leta. Stranski učinek krize, ki se zlasti v zadnjih letih krize posebno izpostavlja, je izguba kadrov na vseh ravneh družbe. Na eni strani je zelo izpostavljeno dejstvo, da mladi diplomanti v sicer najbolj iskanih poklicnih kategorijah (od zdravnikov do programerjev in raziskovalcev) v Sloveniji ne morejo dobiti več niti služb za določen čas, zaradi česar odhajajo v tujino, tam pa bo večina zelo verjetno ostala. To kadrovsko opustošenje ima posledice kot čisto prava vojna: seveda, niso mrtvi, niso padli v boju, a izguba za državo ni bistveno manj merljiva. Na drugi strani pa prihaja tudi do prisilnih – prisilnost izhaja iz položaja – prekvalifikacij. Ker v svojih poklicih ne dobijo služb, si ti ljudje poiščejo druge, svojemu znanju in vedenju manj primerne. Včeraj raziskovalec, danes prodajalec. A ker je čas normalnosti še daleč, jih bo velik del ostal v teh službah, izgubili pa bodo tudi izgubili stik s svojo stroko.

A tu je še mnoštvo ljudi, dejavnosti, celih sektorjev in panog, ki danes res zgolj životarijo. In to dobesedno. Kriza je trdo udarila po ljudeh v kulturi, pa v različnih avtorskih poklicih, od prevajanja do oblikovanja, arhitekture itd. Slovenska arhitektura je v popolnem nazadovanju, ker dela preprosto ni. Arhitekti so ena od kategorij prebivalstva, ki danes poskuša predvsem preživeti. A eno je vprašanje osebnega preživetja in dostojanstva, drugo pa so dolgoročne posledice: izgubljajo znanje, izgubljajo stik s trendi, z razvojem. Arhitekte le izpostavljamo, a tovrstnih poklicev je še veliko. Velik del teh poklicev je že pred krizo težko lovil korak z razvojem po svetu, ker so bili že prej proračuni v Sloveniji tako nizki, da si tega izobraževanja niso mogli privoščiti oziroma na zelo inventivne načine. Danes na to nihče več ne misli, poskušajo zgolj preživeti. V ta krog so ujeti tudi mediji, kar ima prav tako negativne posledice. Vse manj mednarodnih in svežih vsebin se prenaša v Slovenijo iz tujine, vse je zasnovano le še na cenovnem principu. Poceni filmi, stare oddaje, stari koncepti. Morda se zdi banalno, a pomembno je, da so na televizijskih kanalih dobri, kakovostni filmi, oddaje, tudi čisto pop nanizanke. To dela družbo omikano, ji omogoča napredek, korak s časom. Pomembno za razvoj družbe je, da ljudje berejo kakovostne knjige, prihajajo v stik z najkvalitetnejšo in progresivno kulturo, od pop kulture naprej – družbo to preprosto ohranja vitalno.

A kot smo zapisali: če bi bilo vse že zdaj postavljeno v pravo smer, pa ni, bi potrebovali deset let, da bi prišli na raven iz leta 2008. Govorimo torej o 15 letih dodatnega zaostanka, ki ga bo ta družba pridelala skozi krizo. Seveda, družba je bolj trdoživa in dinamična tvorba, kot kažejo statistični podatki: Slovenija je ne nazadnje sama v preteklih dvajsetih letih dokazala, da lahko napreduje – kot družba – hitreje, kot pa rastejo njeni kazalci.

Nobena krizna vlada – pravkar imamo tretjo – se še ni sistematično lotila reševanja teh ljudi, tega znanja, v resnici pa s tem prihodnosti te države. Veliko je besed, a nič res. A prav v teh poklicih, od inženirjev do oblikovalcev, arhitektov itd. se skriva ta domnevni potencial idej in rešitev, ki naj bi poskrbel za zagon, da bi se ta države izvila iz krize. Res je bila slovenska ekonomija v preteklih letih – do krize – utemeljena predvsem le na ekonomskih principih, med njimi zlasti principu zmanjševanja stroškov, a to jo je ne nazadnje tudi ubilo. To je bil edini razvojni koncept, zato se je tudi zdelo, da so ekonomisti edini, ki vedo, kako voditi podjetja. A ta koncept, zgrešen in samouničevalen, je zdaj popolnoma izčrpan. Če bi vlagali v razvoj, v razvojne oddelke, tudi ne bi tako zaostali in tako hitro izgubljali poslov.

Slovenija namreč danes v resnici potrebuje proizvodnjo, produkcijo izdelkov in storitev. In tega finančni oddelek in pravna služba podjetja – ki sta seveda pomembna – ne bosta nikoli naredila. Od tam ne pridejo novi izdelki in nove ideje. To delajo ravno ljudje, ki so danes najbolj odrinjeni iz tokov družbe. A dlje ko bodo na robu, težje bodo ohranili intelektualno vitalnost, težje se bodo vrnili ali prišli v glavni tok. Seveda ta škoda ni tako zlahka merljiva, zato pa ni nič manjša.

Ta teden je vlada namenila 500 milijonov evrov za pomoč podjetjem. Seveda gre predvsem za kreditna in garancijska sredstva. A naslednji korak bi moral biti namenjen reševanju teh ljudi in njihovega znanja. Gre za generacije znanja, generacije potencialov, torej točno tistega, na kar vsi tako računajo pri iskanju izhoda iz krize.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.