Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

13. 9. 2013  |  Mladina 37  |  Pamflet

Medijska demonizacija

Primer Slovenija

Nemški filozof Herbert Marcuse je v knjigi »Enodimenzionalni človek« izhajal iz radikalnega pogleda, da množični mediji ne ustvarjajo le slike sveta in politike, temveč nam determinirajo celo osebne želje in hotenja. Poleg kritične vloge obveščanja javnosti in presojevalca početij oblastnikov so množični mediji tudi osrednje orožje manipulacije.

Iluzija, kako bi rabili drugačne medije, je seveda simpatična, vendar pa je odgovor na strani bralcev, gledalcev in poslušalcev. Zdaj na primer preti finančni zlom »Radia Študent«, ob katerem se je angažirala množica njegovih nekdanjih sodelavcev in poslušalcev. Podporna akcija pa poleg pragmatičnih učinkov odpira nov moment: pravico poslušalcev, da poslušajo še naprej RŠ v njegovi frivolni, inovativni, duhoviti in mladostniški prostodušnosti. In od tod usodno vprašanje: kako lahko pomagaš mediju, ki ga hočeš še naprej spremljati?

Ob tem bode v oči množica javnih občil, ki nimajo težav s financiranjem. List »Ljubljana«, ki leta sistematično prinaša hvalnice na račun ljubljanskega župana Zorana Jankovića, nima težav s svojim obstojem. A tudi ne slišimo nobenih organiziranih protestov. Ne političnih strank mestne opozicije, ki ne zahtevajo, da v duhu pluralizma dobijo vsaj dve ali tri strani glasila. Ne civilnih združenj, ne pristašev RŠ, ki ne zahtevajo, da mu mestne oblasti namenijo vsaj 3 stotinke tega, kar dajejo mestnemu trobilu.

RŠ je svojski medij, vedno kritičen tudi do Janševih vlad, toda v svoji neodvisnosti ni zapadel v kolesje antijanšistične propagande. Demonizacija Janše je namreč postala očitna družbena psihopatologija. Seveda ne v smislu kritičnih člankov, smešnic in zbadljivk, temveč v izgubi občutka za mero, ki se kaže v potenciranju antijanšanzimov.

Pred meseci je bila v zadevi Patria razglašena sodba, za začetek septembra pa napovedana izdaja konkretne sodbe. Tik pred tem so osrednje medije napolnili članki o domnevnem Janševem pranju denarja prek sorodnice v bančnih enotah. Tema, ki je tri dni domovala med udarnimi vestmi. O.K., tudi to je relevantno, toda, kaj so sporočali mediji? So prinesli ugotovitev davčnega urada ali DURSA? Nak, vsebine, ki so jih v medijih prinašali že od fatalnega poročila KPK, smo dobili reciklirane na novo. Še več, kot vroča novica je nastopila celo vest, da poštar ni odnesel sodbe obtoženim v zadevi Patrija že v petek, ampak z dnevno zamudo. Kdaj pri Zevsu, so mediji tako pikolovsko poročali o trivialnem poštnem ritmu v kakšni drugi zadevi???

V naslednjih dneh je celo nacionalka objavila oddajo mladinskega programa spet o Patriji, ki pa je bila definitivno tako sporna, da jo je samo vodstvo RTVS umaknilo s svojih spletnih strani. Osrednji slovenski časnik je potem na naslovnici objavil sodbo, v kateri je izpostavil, kaj je sodnica ugotovila in sklenila, ne pa podrobne argumentacije. Saj je sodba vendar že znana nekaj mesecev, njen novum je le argumentacijska pot sodničine odločitve. Človek bi si zaželel malce oddiha od medializacije »Patrije«, vsaj do trenutka, ko bo o pritožbah odločilo višje sodišče.

V senci pa ostaja realna vlada. Premierka Alenka Bratušek je tokrat doživela bumerang že v istem dnevu. Na obrtniškem sejmu je hvalila svojo gospodarsko politiko, a že v naslednjem hipu ji je gospodarska zbornica pristavila ogledalo: »To je poceni PIAR in grobo podtikanje.« Kako lahko vlada trdi, da ustvarja spodbudno klimo za poslovanje, ko pa uvaja nove davke na nepremičnine v poslovni in industrijski rabi???

Nova vlada deluje na besednem ponavljanju in zaklinjanju, medtem ko realnost vodi v drugo smer. Pred tedni je spektakularno protestirala in oznanila, da je politik Gašpar Gašpar Mišić popolnoma neprimeren za vodenje »Luke Koper«, v hipu so zamenjali vse nadzornike in napovedali njegovo odstavitev. Komaj ko so mediji spet napolnili svoj program s kritikami Janše, je prvi mož SODA Tomaž Kuntarič že obrnil ploščo rekoč, da je Mišić čisto O.K., da bi mu morali dati priložnost.

A učinek janšizacije se kaže v paradoksu javnomnenjskih raziskav. Katera stranka je najbolj priljubljena? – Vladajoča »Pozitivna Slovenija« ali opozicijska SDS? Ne, na vrhu izdatno vodi koalicijski partner SD. Nedoumljivo. Če si zadovoljen z vlado, boš potem tudi s prvo PS, če nisi, boš za alternativo iz vrst opozicijskih strank. Kaj torej postavlja Lukšičeve socialne demokrate na vrh lestvic priljubljenosti? Dejstvo, da je vladna stranka obenem tudi največja opozicija znotraj vlade.

Toda, kaj se je zgodilo v prejšnjem mandatu? SD, ki je vodila vlado v prejšnjem mandatu, je na volitvah krepko izgubila proti svoji zaveznici Jankovićevi PS. Po dveh letih pa so stvari obrnjene na glavo: SD vodi med priljubljenimi, medtem ko je PS padla na tretje mesto. Kot da izbira poteka samo med dvema frakcijama istega političnega bloka: seveda, ko pa je SDS vnaprej stigmatizirana kot demonska in neprimerna.

SDS tako tarna, da so jo vladajoči mediji sistematično črnijo po direktivi princa iz Murgel. Popolnoma drugače ravna novi vodja ruske opozicije. Aleksander Navalni je na volitvah za moskovskega župana dobil šest krat več glasov, kot so mu jih namerile državne agencije. Izvoljen je bil sicer proputinski župan, toda številne mednarodne organizacije, ki so spremljale volitve, so izrazile dvom v poštenost volitev. A kaj je storil Navalni? Na mitingu je dejal, da ima vladajoča stran na svoji strani tako medije kot kapital, toda oni bodo vztrajali. Na zborovanjih in prek internetnih mrež bodo še naprej širili svojo kritiko in predlagali vsebinske alternative v delovanju ruske države.

Za demokratično državo je temeljni predpogoj obstoj dveh političnih blokov, vladnega in opozicijskega, pri čemer pa opozicijski ni vnaprej demoniziran.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.