Jože Vogrinc

Jože Vogrinc

13. 9. 2013  |  Mladina 37  |  Javna pamet

»Naj cerkev plača«

Nič ni narobe, če se cerkev moralno očisti, boste rekli. Drži, a tisti, ki mora to izreči in spremeniti v dejanje, so katoličani sami

V Sloveniji je trenutno precejšnje soglasje, »naj cerkev plača«. Nalašč sem pustil narekovaje, cerkev z malo začetnico in nisem navedel predmeta, na katerega se nanaša glagol. V privlačni misli, »naj cerkev plača«, so namreč zgoščene med seboj nezdružljive želje in solidarna med seboj nezdružljiva prepričanja. Ta idejni tvor bi bilo vendarle treba predreti in se vprašati, kaj bi to najverjetneje pomenilo. Kdo in kaj bo verjetno plačal in komu? Kakšne so lahko trajne politične posledice finančnega zloma RKC v Sloveniji za razvoj naše družbe? Kako naj se vedejo do cerkve politične sile, katerih cilj je socialistična družba?

Prilepiti na cerkev razvpiti napis »1. cerkev 2. plačaj 3. dolgove« je bilo namreč politična neumnost. Napis je izrazil neprikrito zadovoljstvo libertarnih ateistov nad težavami, v katerih se je znašla njim neljuba ustanova. Zajahal je popularno občutje in udejanjil tvit z vsebino, kjer se lahko za hipec znajdeta na isti strani vernik, zaskrbljen, da se bodo cerkveni dolgovi zgrnili nanj osebno, in ateist, ki v svoji privoščljivosti ne loči med cerkvenimi profesionalci in navadnimi katoličani in katoličankami. Združevalna ideja je hudičevo preprosta: »naj plača cerkev, ne mi«, v tem »mi« pa se lahko tale hipec prepoznamo vsi, ki se ne prištevamo v tisto cerkev, ki »naj plača«, in katere del nihče izmed »nas« noče biti. Še dobršen del duhovščine, predvsem pa mlade aktivne katoličane lahko za hipec dobite na svojo stran. Pogoj je le, da tudi oni geslo, »naj cerkev plača«, prevedejo v svoje lastno občutje: v navdušenje nad papežem Frančiškom in njegovo moralno prenovo RKC, v skladu s čimer je mogoče »naj cerkev plača« razumeti kot zahtevo po tem, naj se slovenska duhovščina spokori za svoje grehe in se moralno očisti.

Nič ni narobe, če se cerkev moralno očisti, boste rekli. Drži, a tisti, ki mora to izreči in spremeniti v dejanje, so katoličani sami. Če sami to niste, pa vseeno razglašate to geslo za svoj politični moto, je to sprenevedanje, enakovredno sprenevedanju cerkve, ob katero se obregate. Za libertarne ateiste se spodobi in je dovolj, da zahtevajo dosledno ločevanje cerkve od države. Slovenski »liberalci« zadnjega četrt stoletja, s »socialnimi demokrati« vred, so se namesto tega, kadar so bili na oblasti, rajši šli napoleonsko politiko pogajanja s cerkvijo kot političnim partnerjem. Drnovšek je z vrnitvijo gozdov RKC (ki je bila pravno sporna) tej instituciji dal ekonomski temelj za pohod na ideološko hegemonijo in politično oblast. Vzpostavil jo je kot političnega partnerja in nasprotnika. RKC pod Stresom je sprejela ta izziv, saj je njen politični cilj bil in je za stresovce še zmeraj »evangelizacija« v pred-

razsvetljenski, totalitarni obliki družbe, kjer ima katoliška cerkev popolno ideološko prevlado. Privatizacijski tranzicijski eliti taka ideološka prevlada nad preprosto rajo povsem ustreza. Svoboda je po njenih predstavah svoboda trga in torej tistih, ki si svobodo vesti, mišljenja in govora lahko plačajo kot svobodno izbiro, ker so dvignjeni nad raven tistih, ki morajo stisniti zobe in ubogati, da preživijo.

Če bo vstajniška politika razumela kot svojo dolžnost predvsem to, da ima vsak dan sveža stališča o vsem, kar se sprdne kakšnemu tviterju, in kot brenčanje z všečnimi tviti, bo javno mnenje to kmalu pravilno razumelo kot brenčanje muh, ne čebel.

Kaj namreč pomeni, »naj cerkev plača«, za mariborsko nadškofijo? Da bo odprodala vse imetje in bodo ljudje hodili molit v zlizane klopi v lasti avstrijske ali nemške cerkve? Da bodo umirajoči zapuščali cerkvi njive in hiše, ki bodo potem tudi končale v krempljih globalnih korporativnih upnikov, pa naj so posvetni ali »duhovni«? In kaj pomeni to geslo za gozdove po Sloveniji? Da jih imamo preveč in jih zato lahko upniki ljubljanske nadškofije, solidarne z mariborsko, oklestijo do golega?

Če bo vstajniška politika razumela kot svojo dolžnost predvsem to, da ima vsak dan stališča o vsem, kar se sprdne kakšnemu tviterju, bo javno mnenje to kmalu razumelo kot brenčanje muh, ne čebel.

Če bo finančni kolaps RKC v Sloveniji prinesel med drugim opustitev stresovskih idej o vzporednem cerkvenem zasebnem šolstvu, ki bi z blagohotno pomočjo neoliberalcev zadušilo javno šolstvo, bo to kvečjemu dobro. Čas bi bil, da kritični katoličani v splošno dostopnem javnem šolstvu in zdravstvu prepoznajo družbeno dobrino tudi zase.

Glede na zgodovino odnosov med državo in RKC v Sloveniji je verjetneje, da bo tako imenovana levica še naprej sklepala kompromise z oslabljenim partnerjem. Prevedeno v poezijo: pričakujte, da se bodo tudi cerkveni dolgovi kakor metulj v gosenico čudežno preobrazili v luknje v proračunu in jih bomo solidarno polnili ne glede na to, ali verjamemo v Jezusa, Alaha ali Budo.

Zdaj pa še prevod v prozo. »Naj cerkev plača« se v sivi realnosti spremeni v poceni razprodajo slovenskega premoženja, ki je samo na papirju še cerkveno, in tudi v dodatne dolgove, ki jih bomo plačevali kot davke. Bolj ko bo oblast za kompromis, višji bodo davki. Če bo slovenska cerkev obubožala, to še ne pomeni, da ne bomo z njo obubožali tudi drugi.

V interesu slovenske družbe nikakor ni, »naj cerkev plača«. Plačujemo v vsakem primeru že in še bomo. Naš trajni interes je, da tudi v dobro cerkve in vernikov spet socializiramo zasebno lastnino in da si v evropskem in globalnem obsegu prizadevamo za odpis dolgov. Temu se reče socializem. Socializem postaja pogoj za morebitno vrnitev suverenosti državi, ki se je suverenosti letos odpovedala. Vključuje vernike in nevernike, vernice in nejevernice.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.