Goran Kompoš

13. 9. 2013  |  Mladina 37  |  Kultura  |  Plošča

Nine Inch Nails: Hesitation Marks

2013, Columbia

Ko so letos poleti začeli kapljati prvi singli z novega, osmega studijskega albuma skupine Nine Inch Nails (NIN), so bili odzivi fenov, ki so čislani projekt Trenta Reznorja v devetdesetih letih povzdignili med najpopularnejše glasbene znamke, po stari navadi precej negativni. Spet smo slišali, da Reznor že vse od plošče The Fragile (1999) ni posnel nič omembe vrednega in da se od takrat pravzaprav le še ponavlja. Besedila so še vedno trapasta, njegova vokalna interpretacija skoraj smešna. Pri oseminštiridesetih ga še vedno muči najstniška tesnobnost in pri vseh zasluženih milijonih se še zmeraj smili sam sebi.

A čeprav te opazke niso bile nič bistveno drugačne od tistih, ki smo jih poslušali že po prejšnjih treh albumih, je Reznor – vsaj na ameriškem glasbenem prizorišču – še vedno kreativec, ki ga resen glasbeni fen preprosto ne more spregledati. No, v petletnem premoru po zadnjem NIN-ovem albumu ga niso spregledale niti razne komisije; pred dvema letoma je za glasbo v filmu Socialno omrežje (The Social Network) pokasiral oskarja in lani za glasbo v ameriškem rimejku Dekleta z zmajskim tatujem (The Girl with the Dragon Tattoo) grammyja. Da se ni preveč dolgočasil, je v tem času sestavil še nov projekt How to Destroy Angels in z njim letos objavil dolgometražni prvenec.

Kljub nekaterim podobnostim z Reznorjevimi recentnimi aktivnostmi pa NIN-ova nova plošča ponudi presenetljiv zasuk. Glasba naenkrat ni več tako črnogleda, večkrat se sliši celo optimistično in humorno. Si predstavljate Reznorja v pop veseljačenju kakšnega New Orderja? Poslušajte skladbo Everything. Si ga predstavljate v funky podobi skupine Happy Mondays? Predvajajte si skladbo All Time Low.

Trent Reznor se tokrat predstavi v zrelejši podobi.

Trent Reznor se tokrat predstavi v zrelejši podobi.
© arhiv NIN

Besedila – in interpretacija – sicer ostajajo prepoznavno reznorjevska – manj ko jih slišimo, manj so moteča, toda naj vas ne preseneti, če si jih boste mrmrali še dve uri po poslušanju. Reznor preprosto zna pisati odlične pop komade, pa čeprav si včasih pomaga s precej cenenimi studijskimi triki. A ne gre za cenenost, s kakršno smeti aktualna mainstreamovska pop produkcija. Dodelanost detajlov in nepričakovani tvisti v tokrat večinoma izrazito minimalističnih, mojstrsko izklesanih elektronskih aranžmajih ohranjajo izkušnjo albuma zanimivo tudi po večkratnem poslušanju.

Brez dvoma je Reznor upravičeno obveljal za enega najmočnejših severnoameriških avtorjev zadnjega četrt stoletja. Toda doslej je nagovarjal predvsem mladostniško občinstvo in mu s svojim ustvarjanjem (in pojavnostjo) odpiral vrata do zanimivejših, širšim množicam skritih muzik, s tokratno ploščo Hesitation Marks pa se predstavi v zrelejši podobi. Ker je zrelost s sabo prinesla nekoliko bolj zadržano, nadzorovano zvočno sliko, ni strahu, da se tudi tokrat ne bi usule kritike. Ampak če privržence šteješ v milijonih in ne stopicljaš po ziheraškem terenu, so kritike pač stalnica. Še toliko bolj, če si Trent Reznor.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.