Janko Lorenci

Janko Lorenci

4. 10. 2013  |  Mladina 40  |  Kolumna

Pašteta?

Prihod trojke bi Slovenijo grdo predelal

Pred Slovenijo so kočljivi časi. Okrevanje v Evropi ostaja negotovo, Nemčija po volitvah ne bo opustila škodljive politike zategovanja pasu, razmerje z vrhom EU ostaja grožnja za našo ekonomijo. Sami smo še vedno v recesiji.

A vsi znaki niso slabi. Gospodarstvo se po malem popravlja in država ni v brezupnem položaju, kot vreščijo dežurne kasandre.

Zdaj kot da je nenadoma postala aktualna zunanja pomoč. Premierka je po nepotrebnem zbudila sume, da smo tik pred tem, da zaprosimo za pomoč EMS. Doslej je poudarjala, da bomo zvozili sami.

Tega ni govorila v prazno. Država je likvidna in ima kar nekaj denarnih zalog. Tudi če bi bili izdatki za banke precej večji od predvidenih, ne bomo takoj bankrotirali. To nam daje osnovni manevrski prostor.

Res pa bomo, kot pravi finančni minister, najkasneje sredi prihodnjega leta potrebovali svež sposojen denar. Na evropskih finančnih trgih je za nas obupno drag in težko dosegljiv. Vendar obstajajo tudi druge možnosti – sposoja znova v Ameriki in še kje. Potencialni vir denarja je tudi pospešena prodaja dela »srebrnine«. To je slaba, dolgoročno izjemno škodljiva izbira, toda v sili hudič muhe žre. Če nas bo zajahala trojka, bomo morali privatizirati (prodati) še veliko več državnega premoženja.

Trojka (zaradi vse večje zadržanosti IMF v bistvu že dvojica) ni grožnja za vse v Sloveniji. Janša je dobro vedel, da bi lahko v njeni senci vladal trdneje in dlje. Zdaj jo, dolgoletni nacionalni lubadar, znova odkrito kliče k nam. Morda je to skušnjava tudi za sedanjo oblast. A prihod trojke in njen šparkurs bi jo na prihodnjih volitvah zanesljivo butnila z oblasti in deloma tudi iz parlamenta. S trojko se, kako značilno, že sprijaznjujejo ali si jo želijo mnogi gibki duhovi. Ekonomist Mrak je na primer rekel, da je ni treba demonizirati. Taka butasta in škodljiva prilagodljivost spominja na Napoleona; ko je po pobegu z Elbe začel korakati proti prestolnici, so ga Parižani najprej grdo zmerjali, z vsakim kilometrom, ko jim je bil bliže, pa bolj slavili.

Trojka, samo nekoliko manj pa tudi posojilo EMS, bi prinesla uničevanje socialnega tkiva, tudi srednjega razreda, nemire, politično nestabilnost in nadaljnje ekonomsko nazadovanje. Predelani bi bili v nekaj med pašteto, ki tekne neoliberalcem, in kolonijo.

To grožnjo je treba in jo je mogoče preprečiti. Kako, je načeloma jasno: z lastnimi sredstvi in brez spraševanja sanirati banke, odpraviti kreditni krč, doseči gospodarsko rast, prek tega priti do normalne cene sposojenega denarja. Predvsem pa je treba, dokler delamo z lastnim denarjem, prevzeti pobudo.

Taka makropolitika, ki varuje interese države, je zdaj še mogoča. Je težavna, boleča, ne dopušča večjih napak in zahteva odgovorno držo politike, tudi opozicije. Tu trčimo ob problem – že omenjeno servilnost naše politične srenje do EU, Nemčije itd. Položaj je za jok in smeh hkrati: poslušno sprejemamo škodljive ukaze Barrosove komisije, čeprav bi jih lahko zavrnili in čeprav nismo od EU doslej dobili niti ficka krizne pomoči. K temu odnosu gospodar–služabnik pripomore tudi okuženost naše politike z neoliberalnimi dogmami. V tem pogledu deloma res že imamo domačo trojko. Kakorkoli, EU nas zdaj ovira pri reševanju krize, na primer s prepovedjo, da bi takoj zagnali slabo banko. Tako tičimo na mestu pri ključnem vprašanju: sanaciji bank.

Pas bo še treba zategovati. Možnost za ekonomsko politiko z manj varčevanja smo v dobršni meri izgubili po padcu referendumov leta 2011, ko so posojila za nas postala vse teže dosegljiva. Od takrat se vse suče okoli obrambe likvidnosti države. Če bankrotiramo, bomo postali nemočna igračka v rokah komisije, Nemčije itd.

Vlada še zdaleč ni vredna slepega zaupanja, vendar ji lahko priznamo, da je v zagatnem položaju. Glede prihoda trojke in njenih danajskih daril zastopa pravo stališče. Če ga hoče ubraniti, mora napraviti vsaj troje.

Prvič, opustiti servilnost do EU, ki je do nas strožja kot do velikih članic, nas ima za poskusnega kunca (stresni testi bank) in debelo hinavči: priporoča nam odločnost in naglico in nas pri obojem ovira. Za odpor, po potrebi demonstrativen, imamo pravni in moralni prav in vsakršen interes. Novinka Hrvaška je do EU neprimerno bolj samozavestna. Premierka je nedavno (»Dijsselbloema bom tudi jaz kaj vprašala«) prvič javno pokazala večjo samozavest. A ne gre samo za samozavest. Z EU imamo resne komunikacijske težave, ne znamo predstaviti svojega resničnega položaja in se ne znamo obračati na prave naslove in prave ljudi, tudi tiste v mogočni bruseljski birokraciji.

Odločilen je tudi odnos do lastnega prebivalstva. Če hoče vlada zdržati nove napetosti in proteste, mora jasno pokazati, da smo vsi približno v istem čolnu, enaki pred sodišči, davkarji itd. Hkrati mora dati trdna jamstva, da bo razgrajevanje skupnega in javnega ustavljeno in da bodo ta čas nujna krčenja z okrevanjem odpravljena. Cena poti iz krize ne smeta biti ustoličenje nove revščine in še bolj okrnjena solidarnost. Če takih trdnih zagotovil in ustreznih dejanj ne bo, si vlada ne zasluži nikakršne podpore, ampak oster pritisk.

Tretja postavka je seveda elementarna politična pamet (sodelovanje) koalicije in zmernega dela opozicije.

Prihodnost ostaja negotova, toda zgolj pesimizem in kritikastrstvo, kakršna se gre na primer nacionalna TV, lahko samo škodita. Zlasti izvozno gospodarstvo je žilavo, tudi ljudstvo je za zdaj še mirno. Oblast lahko zavozi, če bo razumna – navzven bolj samozavestna in manj štorasta, navznoter trda do lobijev in dialoška do javnosti – pa tudi zvozi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.