Vanja Pirc  |  foto: Uroš Abram

4. 10. 2013  |  Mladina 40  |  Kultura  |  Portret

Miha Štrukelj, slikar

… ki v svoje večplastne slike lovi urbane krajine

Čisto vsako sliko začne z mrežo. S tankimi črtami, ki njegova slikarska platna spremenijo v morje kvadratkov. No, pravzaprav vsako sliko začne že veliko prej … ko po Ljubljani ali tujih velemestih s fotoaparatom v roki preži na tipične urbane motive. Na gradbišča, stolpnice, mostove, viadukte. Potem črno-bele fotografije razvije. In na tisto, ki ga najbolj zintrigira, s svinčnikom nariše mrežo. Identično, le bistveno večjo mrežo nato nariše še na platno. In nato v vsakem od kvadratkov z veliko mero natančnosti in potrpežljivosti poustvari motiv s fotografije. Najprej s svinčnikom, nato še z olji.

A še bistveno bolj pikolovski in večplasten je. In pri tem so mu v pomoč ličarski trakovi. Še preden začne slikati, z njimi prekrije nekatere kvadratke, razposajeno razmetane po vsej površini platna. In ko slikanje konča, trakove odlepi. S tem v hipu ostane brez polovice slike, dobi pa skrivnostno ozadje, posuto z belimi površinami, ki razkrivajo prvotno risbo ali celo surovo platno. Nekateri kvadratki tudi ostanejo takšni, goli. Druge pa premišljeno poriše ali pobarva. Vsakega drugače, pri kakšnem tudi le polovico ali četrtinko.

Tako matematične, a hkrati nepredvidljive slike ustvarja. In čeprav nastajajo izključno z ročnimi intervencijami, ob pogledu nanje nujno pomislimo tudi na digitalne podobe – na računalniške piksle ali pa televizijsko sliko z motenim signalom. A prav to je želel doseči: v svojem izrazu združiti staro in novo, tradicionalno slikarstvo s sodobnim svetom.

Že kot mulc je bil izstopajoč risar. Mama ga je morala kar naprej poditi iz sobe, ker je samo čečkal, najraje kavbojce in indijance. Po srednji oblikovni šoli je izbral študij slikarstva in najraje se spominja, kako so s sošolcema Žigo Karižem in Sašem Vrabičem spodbujali drug drugega in ob tem rasli. Pozneje je na izmenjavi izkusil tudi en semester študija v Pensilvaniji. Tam so ga pritegnila predavanja, ki so študente učila, kako naj se znajdejo na trgu umetnin, o čemer prej ni vedel praktično nič. Res pa je, da trga umetnin pri nas skorajda ni. Slovenski umetniki, z njim vred, se lahko zanesejo le na tujino, pa še tam je trg zaradi krize okrnjen.

Po akademiji se je znašel v nekakšnem vakuumu. Ni vedel, kako naprej. Potem je naletel na staro rentgensko sliko svoje glave. In ta je spremenila vse. Z njeno pomočjo je iznašel svoj slog, ki ga je s slik pozneje preselil tudi na stene in v prostorske intervencije ter mu je prinesel kar nekaj nagrad. Takrat, leta 1998, pa mu je prinesel tudi prvo samostojno razstavo v že tedaj mladim umetnikom naklonjenima Centru in Galeriji P74 v Ljubljani. Ravno te dni se je kar malce nostalgično vrnil tja, tokrat z najnovejšimi slikami, ki sta jih navdihnila Ljubljana in New York.

Na slednjega ga veže poseben spomin, saj je leta 2009 takoj po pristanku na tamkajšnjem letališču izvedel, da bo predstavljal Slovenijo na Beneškem bienalu, enem najpomembnejših dogodkov sodobne umetnosti na svetu. Časa je bilo izjemno malo, zapletov cel kup, a vseeno je prišel do 20.000 lego kock, iz katerih si je zamislil svoje osrednje delo – deloma, ker je z njimi rad gradil že v otroških letih, deloma pa, ker ga opominjajo, da je tudi njegovo slikarstvo podobno gradnji. Kocke je nato v New Yorku plast za plastjo sestavljal v sliko in s pomočjo fotografij iste podvige nalagal še asistentu v Sloveniji. Na koncu so skupaj zgradili črno-belo sliko z barvnimi detajli. In jo po zaprtju bienala tudi razgradili.

Na tisti sliki je upodobil motiv iz urbane krajine, ki ga prevzema že kakšno desetletje. Sprva se je loteval tudi projektov z bolj političnim podtonom; iskal je denimo vzporednice med posnetki »pametnih bomb«, s katerimi so bombardirali Beograd in ki so bili objavljeni v medijih, in simulacijami visoko tehnološkega vojskovanja v računalniških igrah, ter na slikah dokazal, da so identični. A vedno so mu bile – in še danes so mu – bližje socialne in arhitekturne teme. Zgodbe tistih prostorov, ki danes so in jih jutri več ne bo. Ali pa jih še včeraj ni bilo, danes pa so naš življenjski sopotnik.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.