Marcel Štefančič jr.

4. 10. 2013  |  Mladina 40  |  Kultura  |  Film

Diana

Diana, 2013
Oliver Hirschbiegel

Mučenje.

Lady D., princesa Diana, velja v očeh mnogih za mučenico. Zakaj, je dobro znano: ker so jo vsi mučili. Kraljica, princ, mediji, paparazzi, nehvaležno ljudstvo. Niso je razumeli, niso ji privoščili sreče – in tako dalje.

Ko so zdaj ti, ki imajo Diano za mučenico, videli Diano, so si verjetno rekli: evo, mučenje mučenice se nadaljuje! Imeli smo prav! Diano so mučili živo – in mučijo jo mrtvo! Nikoli nimajo dovolj! Nikoli ne nehajo!

Ironija je le v tem, da bi moral tale film, ki predstavlja res pravo mučenje Diane, najbolj ugajati prav tistim, ki niso prenesli mučenja Diane in ki bi bili še danes voljni umreti namesto nje. Diana, ki jo je posnel nemški režiser Oliver Hirschbiegel, avtor Propada (zadnji dnevi Hitlerja), in ki popisuje Dianine zadnje dneve, njeno tajno, »labodjo« romanco s pakistanskim kirurgom Khanom, je namreč tak telenovelistični kič, kot je bila sama Diana (ki jo igra Naomi Watts). Kraljica in princ, njena glavna mučitelja, se ne prikažeta, njena otroka sta le oddaljeni silhueti, Dodi Fayed je le statist, njeni škandali so anemični, njene »misije« pa so banalne TV poze, tako da si bodo nepoučeni rekli: v čem je bil sploh štos? Njeni mučitelji pa bodo rekli: prav smo imeli – punca je bila čisti luft!

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.