Matej Bogataj

4. 10. 2013  |  Mladina 40  |  Kultura  |  Knjiga

Bernardo Carvalho: Devet noči

Prevod in spremna beseda Barbara Juršič, Modrijan, Ljubljana 2013, 182 str., 11,90 €

+ + + +

Pobeg v srce skrivnosti

Carvalho, brazilski pripovednik, se v romanu ukvarja s stebri in pionirji antropologije, čeprav je ob nepreverljivih in verjetno pretežno izmišljenih literarnih osebah glavna pravzaprav napetost med tistim, kar se nam predstavlja kot resničnost, in fikcijo, ki se prikriva pod dokumentarizmom in biografizmom.

Mlad uspešen antropolog Buell Quain, malo starejši od trideset let, ki prijateljuje z Levi-Straussom in se nekako v istem času, ob koncu tridesetih let, potika po Amazoniji in brazilskemu pragozdu, se na okruten način in na grozo prisotnih Indijancev samoubije; poreže in obesi, v tem vrstnem redu. Napiše nekaj pisem, predvsem opravičil nadrejenim in domačim, vsaj Indijance operejo krivde. Potem se veliko ugiba, najprej o obstoju osmega pisma, ki bi vse pojasnilo, pa o sifilisu in predzgodbah, o nefunkcionalni primarni družini, zatrti homofiliji, vse mogoče. Preiščejo smrt, vendar vse regularno, brez druge osebe.

Bernardo Carvalho

Bernardo Carvalho

Skrivnost je prenesena drugam, najprej s skrivnostnim avtorjem pisma in Quainovim edinim prijateljem, kot si domišlja, ki piše neznanemu naslovniku, ki mu je bilo namenjeno eno od poslovilnih pisem. In ga, čisto naključno, zaradi opombe o razmerah pri terenskem delu, dobi v roke pripovedovalec, ki se kar najbolj poistoveti z avtorjem (in obratno), kar je seveda naratološki trik. Carvalho vpleta v roman, preberemo, drobce iz svoje biografije, geografijo in indijanska plemena, antropološke izsledke, zraven pa, si mislimo, kot vsi veliki pripovedovalci laže in potvarja, v nedoločljivi meri – predvsem takšni, ki bi mu jo lahko vzel bralec z druge celine. Pretvarja se, da sta ga Quainovo življenje in smrt obsedla. Si med raziskovanjem in sprotnim pisanjem popravlja sliko dogodkov, se zakoplje v korespondenco in sploh. Okoli pisem in tako ali drugače vpletenih, ki jih – celo za literaturo – skoraj prepogosto srečuje in potem malo tudi gnjavi po drugih celinah, da bi lahko rekonstruiral preteklost, tako splete očarljiv vozel, ki pokaže, kako vsi, niti sam ni izjema, slej ko prej projicirajo. Predvsem sebe.

Roman je izpisan tehnično dovolj dovršeno, najprej je rahlo enigmatično in poetično, arhaizirano pisanje Quainovega sodobnika, potem so pričevanja in pisma, vse skupaj je zlepljeno v dovolj kompaktno, pa vendar tudi dražljivo zgodbo, v kateri so primešani fakti in izmišljija, in bralcu je popolnoma prepuščeno, da jih ločuje kot zrno od plev – ali pa se preprosto prepusti razkošni in enigmatični zgodbi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.