Grega Repovž

Grega Repovž

11. 10. 2013  |  Mladina 41  |  Uvodnik

»Trojka, pridi!«

Kaj je »trojka«? Trojka nastane tako, da se v Bruslju sestanejo premieri evropskih držav. Na rednem ali izrednem srečanju. Oni odločajo. Evropska komisija razpošlje vabila, Centralna banka je izvajalec, je zraven, odloča pa prav nič na tej ravni. Mednarodni denarni sklad še manj. Pripravijo poročila, odločajo pa premieri in tista dva svetovalca, ki ju imajo v povprečju ob sebi. Seveda imajo v rokah poročila različnih institucij, drži. A odločitev sprejemajo premieri, pri čemer v resnici nekateri, med njimi ena kanclerka, scenarij med kabineti velikih držav že vnaprej uskladijo.

Nobene velike zgodbe o analizah posledic ni. Na tem sestanku državo v težavah pritisnejo ob zid in ji postavijo pogoje, pod katerimi so ji pripravljeni dati denar. Cipru so dali pol ure časa. Ker »trojka« je na koncu živčen in neizprosen nočni sestanek, kjer premieri povedo, da bodo državo finančno blokirali, če ne izpolni njihovih pogojev. Brez milosti, besede, ki jih izrekajo, so nesramne, norčujejo se, so arogantni. Grdo je pač. Ko so to počeli Cipru, je bilo neznosno, nihče jih ni poslušal, iz ciprske politike počasi prihaja v javnost. Nobenih analiz, nobene občutljivosti, z glavo skozi zid. Mudilo se jim je, ni jim bilo mar za posledice. Ni jim bilo mar za realne podatke. Ciprsko vodstvo je ves čas opozarjalo, da se bo slabo končalo – v glavo pa so dobivali cinične pripombe, šovinistične in nacionalistične šale. Močni smo se tako odločili, ni ugovora. Tako pride do »trojke«.

Danes se malodane vsi v evropskih institucijah držijo za glavo, ker zdaj vidijo in vedo, kaj so naredili Cipru. Niso ga rešili. Ne, ubili so ga. Padla je proizvodnja, padla je potrošnja, zgrmela je zaposlenost, stopnja revščine se mesečno povečuje po tri, štiri odstotke. Nobenega obeta ni, da se bo država pobrala. Nobenega obeta ni, da bi Ciper kdaj odplačal dolgove.

Večini Evropejcev je vseeno, kaj se dogaja na Cipru. Tam je kalvarija. Pa saj tudi nam ni mar. A toliko bo mar Evropejcem za Slovenijo, če jo doleti to srečanje.

Kar je bilo slabo za Ciper, je sicer morda lahko dobro za vse naslednje države, ki bi lahko prišle v ta primež. Zdaj je tudi Angeli Merkel jasno, da je iz Grčije in Cipra z neusmiljenostjo naredila le še hujša bolnika, kažejo njene previdne izjave. Zato je res malo verjetno, da bi – če bi bilo res tako hudo še kje – to naredili še kakšni državi. Ker Grčiji in Cipru bo dolgove preprosto treba odpisati. A na to spoznanje se ne gre zanašati: neusmiljenost s Ciprom je bila objestnost. Nobenega jamstva ni, da jih ta objestnost spet ne pograbi. Taki so. To niso tisti uglajeni in razumevajoči ljudje, ki jih vidimo na zaslonih. Ko se vrata zaprejo, je raven zelo nizka.

V Sloveniji tako politični razred kot vsi, ki na temo »trojke« nastopajo, to ciprsko zgodbo poznajo (ali pa bi jo vsaj morali). Če do teh informacij lahko pride novinar iz Slovenije, so njim toliko bolj dostopne. In vedo, da seveda tisti ne odločajo na podlagi realnih podatkov. Odločajo tako kot mešetarji: na podlagi splošnega mnenja. Na podlagi medijskih poročil, na podlagi izjav politikov, v resnici na podlagi vtisa. Tako nastanejo v veliki meri tudi poročila, na katera se sklicujejo. Pred mesecem dni je visok uradnik komisije – zelo visok, eden tistih, ki sedi na tistem srečanju premierov – skupini tujih novinarjev razlagal, da dolg Slovenije presega 100 odstotkov BDP-ja. Kar je popolna neresnica. Nemški novinar je nato poklical svoje kolege v Slovenijo: dva sta mu to mirno potrdila, tretji mu je poslal Eurostatove podatke. Ki so seveda pokazali, da je Slovenija daleč od tega. A kaj nam to pove? Da tako nastaja vtis, mnenje – in prav ta isti politik bo potem na tistem sestanku po nekaj konjakih kričal: polomimo jim roke, dovolj je.

Pri čemer je Slovenija tako kot Ciper šibka: ima redke profesionalne diplomate, ki so zmožni poseči v to ustvarjanje vtisa. Redke diplomate, ki so sploh zmožni priti do drugih visokih politikov v Evropi ali pa vsaj njihovih zaupnikov, svetovalcev. Z drugimi besedami: težko se borimo zoper te pavšalne ocene in navadno paberkovanje.

Slovenski politiki so se že vsi zvrstili na oblasti. Vsi so že spoznali to resnico o naši podobi v Bruslju in težavah pri razbijanju tega vtisa. Finančni in borzni analitiki še toliko bolj vedo, da včasih vrednost papirjev bolj oblikuje vtis kot pa realno finančno ogrodje, ki stoji za njimi. Pa saj se s tem ukvarjajo vsak dan – vsak dan tudi s tem poganjajo vrednosti navzgor in navzdol. In vprašanje, ki se postavlja, je: kdo pri zdravi pameti, razen skrajno pokvarjenega človeka ali preprosto norca, bi ves čas ponavljal, naj pride v Slovenijo trojka, potrebujemo trojko, Slovenija ni sposobna reševati sebe in kar je še podobnih stavkov? Kaj je tem ljudem? Pa saj točno vedo, da prihod trojke (ki v resnici ne pride in ta besedna zveza je itak neumna) ni koristen. Da ni prinesel rešitve nikomur.

So nekateri res zgolj neodgovorni gobezdači in to govorijo le zato, ker imajo novinarji radi dramatične izjave (sic!) in jih to pač pripelje na zaslone? Kakšno splošno korist to prinaša? Ali kot je pred kratkim dejal ugledni konservativni nemški evropski poslanec v neformalnem pogovoru: »Razlika med Slovenijo in Ciprom ter Grčijo obstaja. Tam ni nihče dajal svojih držav v nič. Pri vas pa nekateri kar tekmujejo.«

Po navadi prav tisti, ki so polni besed o ljubezni do domovine.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.