Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

11. 10. 2013  |  Mladina 41  |  Pamflet

Davek na dež

Ko je po politični nevihti spet zasijalo sonce

Dobesedno čez noč se je končala osrednja politična kriza, ki jo je prinesla napoved, da se bosta za predsednika PS pomerila Alenka Bratušek in Zoran Janković. V medijih so deževale filipike zoper ljubljanskega župana, komentatorji so svarili in rotili, politiki grozili, kaj bo, če ZJ kandidira. Kaj pa je storila njegova glavna antagonistka? Je ob njegovem napovedovanju kandidature stopila pred kamere in vnaprej pribila, da je to za vlado pogubno in ga javno pozvala, da naj se takoj umakne iz tekme za predsedniški položaj? Nak, medtem ko so se drugi bojevali, je ona ždela brez besed. Ko pa je PS izvedla manever preložitve kongresa, se je čudežno pojavila in sporočila, da se je za igrice čas iztekel, ne da bi izrekla kakršnokoli kritiko na račun gospoda Jankovića.

Veliki spopad torej, v katerem se antagonista sploh nista spopadla. Česa podobnega sodobna slovenska politika ne pomni. Ergo, predstava za publiko, ki jo je odigrala PS. V igrici ni sodeloval samo ZJ, ampak vsa nomenklatura stranke s premierko na čelu. In smisel? Preprosto, skozi medije se je ustvaril lik Bratuškove kot zmagovalke.

Vendar pa ima nova junakinja še naprej težave, ko se pojavi v odprti javnosti. Intervjuje in tiskovne konference, kjer bi odgovarjala kompetentnim izpraševalcem, kot so novinarji, je zamenjala za klepetanja na »Facebooku«.

Ko pa je nastopila v najpomembnejšem govoru ob sprejemanju proračuna v državnem zboru, je delovala kot afektirana sedmošolka na šolski socrealistični predstavi. Še slabše, svoj govor je prebirala z lista, poante pa postavljala kot dogme. Poglejmo le najmočnejšo: »Naša vlada neizprosno preganja te, ki izvora svojega premoženja ne znajo pojasniti.«

A res? KPK je doslej najvišje neskladje več kot dveh milijonov našla pri Zoranu Jankoviću, pa tega ni izkoristila pred tednom dni, ko bi lahko njegovo kandidaturo vnaprej napadla. Sicer pa, kako je videti neizprosnost vlade? - Mediji nam prinašajo podobe carinikov in dacarjev, ki neizprosno zapirajo lokale, ki jih sumijo malverzacij. Da pa vlada neizprosno preganja milijonarje sumljivega izvora, tega - razen v premierkinem govoru – še nismo zaznali.

 

Bolj slovesno je bilo v Kočevju, kjer so priredili svečanost ob 70-letnici Zbora slovenskih odposlancev. Spomin na dogodek, ko so se po volitvah 1943 sešli izbrani poslanci, spomin na interpretacijo, da se je s tem osnoval slovenski parlament, ki je prekinil zgodovino hlapčevstva. Kje in kako so potekale volitve sredi druge svetovne vojne? Volili so na osvobojenih ozemljih in v partizanskih enotah, se pravi, da večina prebivalstva sploh ni mogla na volitve, kaj šele, da bi lahko svobodno kandidirala.

Seveda je bilo to v vojni vihri nemogoče, toda enak nonsens je izvesti volitve v vojnem času, kjer na obeh straneh vlada moč orožja in zato ni osnovnih pogojev svobodnega odločanja.

Kaj zgodovinsko pomeni Zbor slovenskih odposlancev? Ob simpatičnosti nadrealistične geste je bil to le akt, ki je vpeljal enopartijske volitve in potem za 47 let izbrisal parlamentarno demokracijo iz slovenske realnosti. Če se ob tem dogodku zberejo veterani, človek še razume, toda proslavo vpeljave nedemokratičnih volitev so prišli pozdravit vsi slovenski predsedniki: od Milana Kučana, Danila Türka do Boruta Pahorja. Državni predsedniki, ki naj bi predstavljali vse državljane, so prišli slavit volitve, s katerimi so večini državljanom vzeli volilno pravico!? Častni predsednik prireditve pa je bil kar predsednik državnega zbora Janko Veber. Predstavnik večstrankarske skupščine je bil patron dogodku, ki je formalno odpravil večstrankarski sistem!??

A čemu gre poleg simbolnega sporočila izpostavljati ta praznik politične segregacije? Časnik »Večer« je na naslovnici objavil »Vzhod na nogah zaradi Ljubljane«, v članku pa ekspliciral protest štajerskih županov nad početjem vlade, ki kani levji delež evropske pomoči kanalizirati v glavno mesto. K temu lahko prištejemo še enigmatični sestanek vlade in mesta Ljubljane, o katerega vsebini zdaj teče javna polemika. Odmislimo nove beneficije, ki jih je Bratuškovo dala ljubljanskemu županu, in se ustavimo pri formi.

Vlada sestavljena samo iz ministrov PS se je poleti sestala z ljubljanskimi funkcionarji iz vrst PS. Je to način delovanja vlade? Očitno, premier iz ozadja v podobi Gregorja Viranta bo neizprosen pri videzu, pri postulatu, da ZJ ne sme biti predsednik PS, medtem ko ga sama realnost ne moti. Pa četudi si je premierka Bratuškova uzurpirala vlado mimo koalicijskih partnerjev pri mešetarjenju z županom Jankovićem.

A ostanimo pri sami formi. Se vlada po istem vzorcu sestaja z občinskimi veljaki drugi mest? Nikakor, nonšalantno vpeljuje regionalno segregacijo. S čimer bo zanetila notranji spopad med glavnim mestom in regijami.

Toda tudi črni oblaki niso za vse enako temni. Mestni aparat Zorana Jankovića že napoveduje nove davke. Lastniki stavb in hiš naj bi odslej dodatno plačevali za površine svojih streh, s katerih odteka voda v kanalizacijo!!!

Domišljija ZJ, kje vse obdavčiti ljudi, nima meja. Brezmejna je le vdanost meščanov.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.