Jože Vogrinc

Jože Vogrinc

11. 10. 2013  |  Mladina 41  |  Javna pamet

Vladajoči se zatirajo

Današnji kapitalisti uživajo iz dolžnosti. Zato jih utruja užitek, ne delo.

Med vsakdanjimi predstavami o vladajočih je ena najpogostejših, da uživajo brez zavor – da ni ničesar, česar si ne bi mogli privoščiti in kar bi jim bilo prepovedano. Ta predstava temelji na izkušnji, da si nekaznovano privoščijo, česar si drugi ne smemo in ne moremo. Kljub temu je napačna. Iz nje kuka zavist, pojí pa jo napačna misel, da gospodar želi isto kakor hlapec, le da v nasprotju s hlapcem želje lahko prosto uresničuje.

Ideologija vladajočih, utelešena v vedênju večine med njimi, je bila v vseh razrednih družbah, od antičnih Aten in Rima preko cesarske Kitajske in Sovjetske zveze do buržujev vseh dežel v zadnjih dveh stoletjih, dejansko povsem drugačna. Uspešen gospodar je bil vedno tisti, ki je najprej in bolj kot vse druge zatiral sebe in svoje bližnje.

To ni nenavadno. Če nekoliko premislimo, je celo neizogibno. Obvladovanje samega sebe je nujen pogoj, da lahko vladaš drugim. Zatiranje samega sebe je dovolilnica za zatiranje drugih. Izkoriščanje lastnih otrok in družine je vaja za izkoriščanje delavcev. Povejmo splošneje: pri vladajočih je zatiranje samih sebe nujen pogoj, da lahko brez moralnega mačka v lastnih očeh legitimno delujejo kot vladajoči razred.

S tega temeljnega vidika so si liki gospodarja v razrednih družbah, ki so se močno razlikovale po načinih izkoriščanja in slogih zatiranja, že kar dolgočasno podobni. Aristotelov grški aristokrat, kitajski cesarski uradnik, sovjetski birokrat in vzoren menedžer danes so si ob vseh medsebojnih razlikah enaki natančno po tem, da zatirajo sami sebe. Bolj ko se zatirajo, bolj prepričani so v lastno pravico, da zatirajo druge.

Zadeva ni tako enolična, kakor je videti. Zatiranje samega sebe v različnih oblikah razredne družbe z različnimi dominantnimi načini produkcije se mora v vsaki izbrusiti v slog, ustrezen dominantnemu načinu – vsaj kot vzor, ki mu sledijo dobri gospodarji. Gospodar sužnjev je moral obvladovati lastne nagone in na vsakem koraku izkazovati razumnost, mirno treznost in občutek za pravo mero, da je lahko ukazoval ženi, otrokom in sužnjem in iz njih naredil pritikline svojega vzornega življenja. Kitajski cesarski uradnik je bil dolžan tudi kot zasebni veleposestnik dajati zgled javne morale: pravilno izvajati obrede, skrbeti za skrbno in donosno izkoriščanje lastnih polj in za poučevanje kmetov, kako intenzivneje gojiti riž, njegova žena pa je morala biti zgledna svilogojka ali tkalka. Birokrat pod Stalinom je moral od jutra do večera nadzorovati podrejene, da so dosegli planske naloge, in če jim je to povsem spodletelo, je moral biti pripravljen lažno pričati, da je on sam saboter, in iti v gulag – da je pred Zgodovino rešil Partijo krivde za neuspeh in jo vzel na svoja pleča. Povedano drugače: lastnik sužnjev je zasužnjil najprej lastna suženjska nagnjenja; mandarin je predstavljal vzornega kmeta; birokrat je nastopil kot sam svoj razredni sovražnik, če ni bilo pri roki ustreznejšega kandidata. Kaj pa sodobni menedžer – CEO?

Zatiranje samega sebe je dovolilnica za zatiranje drugih. Izkoriščanje lastnih otrok in družine je vaja za izkoriščanje delavcev.

Jasno! CEO dela več kakor vsi drugi. Dela kot Kitajec; kaj Kitajec, dela kot Korejec ali Hongkonžan, od ranega jutra pa pozno v noč. Vsak pravi menedžer se bo pohvalil (ali pa ga bo še rajši pohvalila njegova sekretarka), da dela več kakor njegovi delavci. Uživati nima časa. Investira, reinvestira, se zainvestira, nikakor pa ne uživa. Viski mu načenja jetra, golf je nuja za poslovne dogovore, plačane spremljevalke še podmažejo posel. Že mogoče, da sanja, kako bo nehal z vsem tem sranjem, dvignil denar na Kajmanskih otokih in počival na svoji jahti. A menedžer, ki to uresniči, ni več kapitalist. Zdaj je rentnik. Biti rentnik in počivati so bile verjetno sanje vseh vladajočih v vseh teh družbah. Vendar so tisti, ki so jih udejanjili, s tem sami sebe naredili za goli privesek družbe in ogrozili vladavino svojega razreda.

V zdajšnji fazi razvitega kapitalizma, ko bolj od podjetništva uspeva finančno ropanje celih panog in držav in se spreminjajo v kapitalske rentnike cele plasti buržujev, se od potrošnikov v razvitem svetu zahteva, da vedno več delajo, da bi vedno več trošili in v neustavljivi potrošnji našli svoj užitek. Menedžer navsezadnje lahko dela toliko ur na dan le zato, ker v delu uživa. Najbrž ni naključje, da se mora marsikateri potem v prostem času v svojih spolnih igricah dati prebičati, da lahko uživa, ko se kaznuje za svoje uživanje pri delu.

Znašli smo se v dokaj bizarni družbi. Vsem, od menedžerjev prek navadnih uslužbencev in snažilk do brezposelnih, oglaševanje vsepovsod, od plakatov do interneta, ponuja in obljublja užitek, in to malodane zastonj. Kapitalizem nas sili uživati, a najbolj sili šefe same. Oni morajo uživati v delu, a za prebitek morajo podrejenim ves čas še dokazovati, da se splača delati, saj te potem čaka uživanje. Zato morajo demonstrirati, da uživajo, in to še prav posebej v dragih rečeh, za katere je treba ves čas delati, da si jih lahko privoščiš – če bi bili golf, laphroaig in lepa dekleta dostopni vsakomur, kdo bi se pa potem še trudil? Današnji kapitalisti uživajo iz dolžnosti. Zato jih utruja užitek, ne delo. Tudi oni so prepričani, da jih onstran uživanja v delu in uživanja, ki se mu zaradi svojega položaja ne morejo izogniti, čaka še neprimerno večji, resnični užitek – počivanje v popolnem brezdelju. Ne povejmo jim, da jih bodo, potem ko bodo prispeli v nirvano, začela glodati zoprna vprašanja, na kaj jih to stanje spominja. Na klošarje? Na arestante? Na trupla?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.