N'toko

N'toko

11. 10. 2013  |  Mladina 41  |  Žive meje

Pay to play

Še kako si želimo delati! Tako zelo, da bi za to plačali! Da bi nosili kave in lizali riti! Da bi igrali v B-filmih! A kaj, ko vsako novo delo, za katero poprimemo, v trenutku postane hobi.

Najbrž ni bilo nikoli lahko postati zvezda. Naj gre za glasbenike, pisatelje, igralce ali manekene, prestižni položaj zvezde je od nekdaj tako zaželen, da se ogromno število ljudi prizadeva zanj kljub izredno majhnim možnostim za uspeh. Nadobudni ustvarjalci so za vstop v elitni krog počeli marsikaj; poprijeli so za vsako delo, najemali agente in trošili gore denarja. Vsi poznamo zgodbe o uspehu naših idolov, ki so leta in leta nosili kave in čistili čevlje (ali še kaj drugega) filmskim producentom, da so prišli do kake klavrne vloge v B-filmu, na koncu pa jim je čudežno uspel preboj na rdeče preproge. Zvezdništvo ni za ljudi s šibkim želodcem. Če hočeš uspeti, moraš biti pripravljen plačati, tako z denarjem kot s svojim ponosom.

V Sloveniji je bilo vsaj glasbenikom marsikaj od tega prizaneseno. Trg je bil tako majhen in obvladljiv, da je vsak sposoben glasbenik lahko preskočil leta drgnjenja čevljev in lizanja riti. Morda naše rdeče preproge res niso tako glamurozne, si pa vsaj plačan za svoje delo. Tudi če nisi zvezda. Zato smo bili vedno šokirani, ko smo se odpravili v tujino in videli mnogo uspešnejše kolege, ki za koncerte nikoli ne prejmejo honorarja. Še piva jim nihče ne časti! Celo sami plačujejo klubom, da lahko v njih nastopajo! Glasbena scena v velikih središčih je prava podoba neoliberalnega pekla, kjer se tisoče in tisoče glasbenikov z vsemi mogočimi sredstvi bori za pozornost vse manj zainteresirane publike, zmagovalce pa lahko prešteješ na prste ene roke. Nikoli si nisem mislil, da bo takšen sistem postal zgled za vsa področja naših življenj.

A vedno znova ugotavljam, da se iz leta v leto bližamo temu scenariju. Enormnih vložkov za vstop na neko pozicijo danes ne poznajo le zvezdniki, pač pa tudi navadni smrtniki. V velikih metropolah si več ljudi želi nastopati, kot si jih želi nastope gledati. Trg je povsem zasičen in išče nove načine, kako iz ljudi iztisniti denar. Tako se je razvil »pay to play« sistem, kjer klubi zgolj še ponujajo svoj prostor in opremo, glasbeniki pa ga najamejo in sami krijejo stroške. Gonilo ekonomije teh prostorov ni več koncertna publika, pač pa bendi sami. Klubi celo več zaslužijo z oddajanjem prostorov skupinam, ki jih nihče noče poslušati, kot pa s prodajo kart za nastope popularnih izvajalcev, saj se jim ni treba ukvarjati s promoviranjem dogodka. Tako kot vse prefrigane ideje sodobnega časa je tudi ta nastala v ZDA in se nato razširila po svetu.

Ok, glasba je pač hobi, nekaj, kar počneš iz užitka, boste rekli. Naj človek plača, če se hoče igrati zvezdnika! Toda države, ki prakticirajo pay to play sistem v glasbi, ga uvajajo tudi na drugih področjih. Verjetno se boste strinjali, da učitelji, zdravniki, novinarji ali oblikovalci nimajo zvezdniških ambicij, niti jim delo ni hobi. Toda ob vse hujši konkurenci za vse manj delovnih mest so tudi neplačana pripravništva za manj glamurozne poklice postala težko dosegljiva in imajo zato svojo ceno. V Angliji lahko za dostop do neplačanega pripravniškega mesta nekaterim podjetjem kar plačate ali pa najamete agencijo, ki vam za nekaj 100 funtov pomaga priti do volonterskega dela z vašega področja. Najprestižnejša oblikovalska šola v Tokiu se preživlja predvsem z dragimi šolninami in neplačanim delom svojih študentov, ki upajo, da jih bodo ti projekti lansirali na trg dela. Ne povejo jim pa, da trga dela ni več. Ni novih služb. Je le trg prodajanja hipotetičnega dela. Nekakšno potrošništvo brez potrošnika.

Biti zaposlen je za mladega človeka enako kot biti zvezdnik. In če ti ni uspelo, si kriv sam.

Toda ni nam treba več v London ali Tokio, da bi doživeli pay to play, saj je medtem tujina prišla k nam. Trg se je zasitil in več ljudi si želi igrati, kot si jih želi poslušati. Ozrite se naokoli in videli boste neskončno ponudbo tečajev, popoldanskih šol in delavnic, ki vam obljubljajo certifikate, s katerimi se boste nato odpravili na trg. V ekonomskem kaosu, kjer se moramo vsi prekvalificirati, postati fleksibilni in konkurenčni, nam drugega ne preostane. Najprej plačaš joga studiu, turistični agenciji ali potapljaški šoli za drago poklicno usposabljanje, z njihovim certifikatom pa boš morda nekoč lahko delal pri njih. Če si dovolj resen, boš v enem letu že sam prodajal certifikate nadobudnim iskalcem dela. Vse več storitvenih servisov ne živi od resničnih strank, pač pa od prodaje licenc oziroma obljub dela. Kruta resnica pa je, da jim bo novo pridobljeno znanje prišlo še manj prav kot tisto, ki so si ga pridobili na formalnem študiju. Gre za neskončno uvajanje v službe, ki jih nikoli ne bo. Danes je pot do še tako klavrne službe postala enako strma kot do milanskih modnih stez ali hollywoodskih studiev. Biti zaposlen je za mladega človeka enako kot biti zvezdnik. In če ti ni uspelo, si kriv sam.

Do tega pa ni prišlo, ker bi bili mladi premalo aktivni, kot nam nekateri pridigajo, ampak kvečjemu obratno. Nismo leni, nismo neumni in nismo neprilagodljivi. Še kako si želimo delati! Tako zelo, da bi za to plačali! Da bi nosili kave in lizali riti! Da bi igrali v B-filmih! A kaj, ko vsako novo delo za katero poprimemo, v trenutku postane hobi. Sveta očitno ne smemo več uporabljati, ampak ga lahko samo še najamemo. Tako kot vodo in zrak. Trg nas pač več ne potrebuje. Mi lahko nekdo, prosim, razloži, koga ta trg sploh še potrebuje? In kdo potrebuje ta trg? Če je brezposelnost mladih postala nova tržna niša, se nam najbrž slabo piše. Zanima me, koliko poklicev bo še postalo privilegij, preden si bomo priznali, da je potrošništvo mrtvo in prodaja zgolj še samo sebe.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.