Kritika / Malavita

proti

GoodFella.

Robert De Niro igra Giovannija Manzonija, brooklynskega mafijca, ki je ovadil svoje šefe, zato ga ameriške oblasti v okviru programa za zaščito prič preselijo najprej na Azurno obalo (ne sprašujte), potem pa v Normandijo (ne sprašujte, part deux).

Maggie, njegova žena, ki jo igra Michelle Pfeiffer, odide v trgovino, kjer pa jo začnejo trgovec in kupci takoj šikanirati in opravljati, češ Američani so brez talenta in brez okusa, perejo nam možgane, počnejo, kar hočejo, hodijo po nas in nas mečejo v zrak.

In res, Maggie, besna na Francoze, ki ne kažejo nobenega rešpekta do svojih osvoboditeljev (»izkrcanje v Normandiji«), vrže trgovino v zrak. Njena hči divje razbije sošolca, ki jo je otipaval, njen sin pa sošolca, ki ga je pretepel. Manzoniji ne more iz svoje gangsterske kože, boste rekli, toda v resnici ne morejo iz svoje ameriške kože. Vsi Američani so gangsterji, hoče reči Malavita, letargična karikatura ameriško-francoskih odnosov (vsi Francozi govorijo angleško, Američani pa ne znajo niti besede francosko), dehidrirana karikatura »spopada kultur« (Manzoniji, po malem Addamsovi, izgledajo kot zunajzemeljska bitja, ki so pristala v Franciji, zato je priložen tudi Tommy Lee Jones, originalni Man in Black), ki malce oživi le tedaj, ko se De Niro spominja svoje gangsterske preteklosti, toda ko zaslišimo replike iz Scorsesejevih Dobrih fantov, spoznamo, da je res daleč od doma in da s takimi filmi, kot je Malavita, doma in čiste vode ne bo več videl.