Maja Novak

Maja Novak

18. 10. 2013  |  Mladina 42  |  Ihta

Vklopi razum. Po možnosti svojega.

Ali: Napoved državljanske nepokorščine.

Za začetek nekaj taktov glasbe. Take z rahlo jazzovskim pridihom, kakršna se igra, medtem ko se na zaslonu vrti najavna špica kriminalke iz 50. let, najglasnejši so tenor saksofon in bobnarske metlice, melodija pa malce poskakuje in se malce plazi; vse skupaj je še najbolj podobno mački, ki se židane volje odpravlja med mišje luknje na polju, na sproščujoč popoldanski pokol.

S klobukom, potegnjenim globoko na oči, in z zavihanim ovratnikom dežnega plašča švignem izza vogala v zasebno trgovinico z imenom Daj nam danes naš vsakdanji. Izza zatemnjenih naočnikov s pogledom prebadam pekovko, medtem ko mi odšteva kajzerice v vrečko. Ali te bom danes zalotila? O, lisica, vem, igraš se z mano, toda poslednja ura ti bije! Ne, šit, izročila mi je tisti košček papirja. Toda, opla! – kaj se dogaja v vrsti za mano? Tako je, betežni, slabovidni mamki, ki je s palico ob boku prišepala po svoje pol štručke polbelega, ni izstavila računa! Pa te imam!

Iz prsnega žepa na plašču potegnem banano, jo z obema rokama uperim predse in zavpijem: »Freeze!« A tedaj v lokal kot strela z jasnega treščijo specialne agentke bežigrajskih gospodinj v neprebojnih jopičih, ki me oropajo za zmagoslavje, ker mi sporočijo, da je nadzor nad izstavljanjem računov v pekarnah po novem v pristojnosti bežigrajskih federalk in ne zasebnih detektivk iz Zelene jame.

»Vklopi razum, zahtevaj račun!« me nadira televizor in mi pere možgane, tik preden se začne moja druga najljubša zabavna oddaja, imenovana tudi Dnevnik. (Moja prva najljubša je Monty Python.) Hkrati me človekov najboljši prijatelj podučuje, da zaradi sive ekonomije iz državne zakladnice vsak dan umanjka kaka petina zlatnikov, ki bi bili, ko bi bili mi tlačani vestnejši, namenjeni šolstvu, zdravstvu, kulturi, izobraževanju, ornitološkim društvom in kar je še takih lepih reči.

V redu, res je težko razumeti, zakaj moram jaz, fizična oseba brez dejavnosti, ob vsaki avtorski pogodbi skoraj polovico plena prepustiti državi, moja prijateljica, samostojna podjetna oseba z dejavnostjo, mora davek plačati celo vnaprej, v tridesetih dneh po sklenitvi pogodbe, ne da bi ljubi bog vedel, kdaj bo v resnici prejela plačilo (in ali ga sploh bo), moja »daj-mi-danes-mojega-vsakdanjega« pekovka pa bi se vsemu temu smela izogniti. Pa vendar.

Draga država, pojdi se solit. Razočarala si me. Pred dvaindvajsetimi leti si obljubljala vse mogoče. Danes nimava prav nič več skupnega.

Država od mene in drugih državljanov pričakuje, da bomo brezplačno opravljali delo njenih davčnih inšpektorjev. Natančneje, za to, da proračun ne bi po nepotrebnem stradal našega denarja, naj bi opravljali delo državnih uradnikov, z našim denarjem izdatno plačanih prav iz proračuna. Logika. Če si rekel a, reci še b; kdor enkrat da, dvakrat da. V potu svojega obraza morate poskrbeti, da sadovi pota vašega obraza ne bodo šli v nič.

Jaz se tega ne bom šla. (Verjetno si nekaj podobnega misli še lepo število ljudi, le da nimajo jajc, da bi to jasno in glasno oznanili z rostre na Forumu, ali pa se jim zdi zamalo, da bi karkoli oznanjali brez honorarja.) Marsikaj mi lahko očitate – nekaterih žaljivk, ki sem jih deležna na spletu, v tvoji omikani družbi, dragi bralec, raje ne bi ponavljala; že zamlada so mi, denimo, sošolci oponašali, da sem s svojim metrom petdeset povsem neuporabna pri košarki, ampak nikoli, nikjer mi nihče ni očital, da sem špicelj, ovaduh in tožibaba. In mi tudi nikoli ne bo.

Sploh pa, kdo mi jamči, da bi denar, zaradi mojega špijoniranja izvabljen iz trgov-

skih žepov, res romal v šolstvo, zdravstvo, kulturo, izobraževanje, ornitološko dejavnost in kar je še takih prekrasnih reči? Ko pa vemo, kako naše vlade, sedanja in prejšnje, ljubijo vse našteto! Kdo mi jamči, da svežih proračunskih sredstev ne bi spet zmetale skozi okno v imenu sanacije bank, reševanja državnih podjetij, gradnje kakega desetega bloka kake elektrarne s pasjo utico vred in skrbi za boljše počutje VIP-gostov na Igu in Dobu? Če je tako, raje vidim, da tisti drobiž ostane na toplem pri moji pekovki. Kdo mi lahko kaj jamči ob proračunu, ki je tako transparenten, da je skozenj mogoče videti iz istih razlogov, zaradi katerih je sirota Jerica videla skozi kruh, ki ji ga je rezala mačeha? Ki je tako transparenten, da v tem trenutku niti premierka še ne ve, kakšen bo in od kod bo vzela denar za postavke, ki v njem niso zajete? Za izbrisane, denimo. Kdo mi kaj jamči ob proračunu, ki je transparenten zato, ker je poln lukenj?

Draga država, pojdi se solit. Razočarala si me. Pred dvaindvajsetimi leti si obljubljala vse mogoče. Danes nimava prav nič več skupnega. Samo jemala si in jemala, strigla in strigla, rezala in rezala, utesnjevala in utesnjevala, v zameno pa mi v vseh teh dvaindvajsetih letih nisi dala ničesar, vsaj nič takega, kar bi jaz, skromna samska ženica, ki ji grozita bolezen in revščina (za nameček pa nujno potrebuje znanstvenofantastične romane v mehki vezavi in pivo), lahko koristno uporabila. Tudi moji mami, upokojenki, jemlješ, in vsem drugim ljudem, ki so mi pri srcu. Dostojanstvo in pravice nam jemlješ in ne vračaš ničesar koristnega. Lepo smo ti povedali, da smo lačni občutka, da smo ljudje. Lepo smo ti povedali, da nočemo patrij in Pahorjeve častne straže. Pa si nas poslušala? Figo.

Zato od mene ne pričakuj, da bom namesto tebe opravljala tvoje nečedno delo. Ne bom si mazala rok. Če so zasebni podjetniki pametnejši od tebe in ti znajo utajiti kak novčič, je to tvoj problem. V prihodnje boš od mene dobila zgolj toliko, kolikor si boš samovoljno vzela – plačala ti bom za to, da mi boš dala mir, prostočasnih dejavnosti tebi na čast pa se ne bom šla.

Kajti odtujila si se nam, bi rekel Marx.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.