Jože Vogrinc

Jože Vogrinc

25. 10. 2013  |  Mladina 43  |  Javna pamet

Zombiji kontra vampirji

Vampirji pijejo kri drugim, zombiji pa so tisti, ki so jim drugi izpili kri

Časi, ki jih živimo, so na moč nenavadni. Čas ni več en sam in ne teče počasi in enakomerno. Aktivizem se ne more več zanašati na preprosto zahtevo, naj delujemo »tu in zdaj«. Kje je »tu« za protestnika, ki posluša posnetek godbe v živo in obenem na mobiju preverja sprotno poročanje o protestu, ki se ga udeležuje? Kdaj je »zdaj«, ko pa se časi prehitevajo in zamikajo med seboj, v 21. stoletju pa se vračamo v socialne razmere iz Engelsovega Manchestra (začetek 19. stoletja) in v ideološko ozračje, kjer se kombinirata lov na čarovnice (17., ponekod še 18. stoletje) in samorodni fašizem (20. stoletje)? Duh časa je ušel iz stekleničke in se izgubil v izpušnih plinih. Zeitgeist je passé.

V taki zmešnjavi lezejo iz vseh mogočih medijev, od knjig prek filma in TV do medmrežja, kreature, ki jim je skupno, da lazijo med nami po svetu ne žive ne mrtve. Znano je predvsem, da jih je vedno več. Stokerjev Drakula je bil rojen takrat kot psihoanaliza in kino. Vampirji so kmalu potem zasedli film in so se kdaj umaknili iz njega kvečjemu zato, da se napijejo sveže krvi in se okrepljeni vrnejo zganjat teror v domišljije medijskih odvisnikov in odvisnic.

Neopravičljiva zmota je, če vampirje, po katerih so škodoželjno poimenovali tri rodove netopirjev, ki jih zoologi danes štejejo v poddružino Desmodontinae, pomešamo z neko drugo zvrstjo bitij vmes med življenjem in smrtjo, ki so tudi vse bolj živahna – z zombiji. Razlika med vampirji in zombiji morda ni vsakomur očitna na prvi pogled, otip ali ugriz. Vseeno pa je bistvena. Zombiji so v razrednih bojih v globalnem kapitalizmu na nasprotni strani kot vampirji. Malo pomislite, pa boste zaslutili razliko: vampirji pijejo kri drugim, zombiji pa so tisti, ki so jim drugi izpili kri.

Poglejmo pobližje zgodovinski in zemljepisni izvor najprej vampirjev, potem pa še zombijev. Pri tem se ne smemo pustiti zavesti »strokovnjakom«, ki v obsesivnem iskanju predhodnikov ali podobnosti odjadrajo v prazgodovino, na druge celine ali v kolektivno nezavedno. Mit o Drakuli ima izpričano geografsko in historično poreklo. Model zanj in za vampirje, ki so nemrtvi in ponoči pijejo kri živim, je srednjeveški vlaški plemič, grof Vlad Dracul. V mitologijo je prešel, potem ko je zaživa neusmiljeno izkoriščal, zatiral in mučil svoje tlačane in druge podložnike.

Vstaja zombijev je grozljiva za krvosese. Drugi se nimamo česa bati, saj nas privatizacije in krize v dolgotrajnem in utrudljivem postopku spreminjajo v zombije.

Ni bistveno, ali je bil Dracul romanskega ali slovanskega rodu in od kod izvira prazna vera, ki se je oprijela njegovega slovesa po smrti. Pri tem je bistveno le, da si sodobni Zahod rad zamišlja Drakulo in vampirje kot nadlogo, ki je prišla od drugod in ni njegov lastni zgodovinski proizvod. Sploh si v časih neoliberalizma korporativna pop kultura prizadeva, da bi vampirje rehabilitirala v neškodljivo subkulturo, v bitja s posebno potrebo, da še po smrti pijejo drugim kri, da ne bi umrla še drugič, dokončno – tako kot imajo posebne potrebe druge sorodne sodobne subkulture, npr. kanibali, nekrofili ali pa bankirji – slednji tudi izterjujejo dolgove z največjim veseljem do zadnje kaplje krvi dolžnikov.

Tudi ni bistveno, kdaj natančno je živel tisti, ki je postal zgled vampirstva. Bistveno pa je, da so vampirji izkoriščevalci in zatiralci. Pijejo kri in izsesajo žrtve do konca. Premoženjskih težav nimajo – očitno so rentniki. Mrtvi so že, pa se jih vseeno še nismo znebili. Kot nemrtvi vstajajo iz krst in pijejo kri živim. Če se jih hočemo rešiti, jih je treba pokončati še enkrat. Za to ne zadošča ideološko strašenje s križem, pač pa so potrebna materialna orožja, ki so jih pridelali kmetje (česen) in izdelali delavci (prišpičen kol iz glogovega lesa).

Zombiji so po poreklu vse kaj drugega. Prihajajo s Karibov, natančneje s Haitija. Njihov živi model so sužnji afriškega rodu, ki so jih zgodnji zahodnoevropski kapitalisti nakupili v Afriki, jih v nečloveških razmerah prepeljali v Novi svet in jih do konca izžemali, da so zanje pridelovali sladkosti življenja: beli in rjavi trsni sladkor, tobak, bombaž.

Zombiji so diametralno nasprotje vampirjev. Vampirji so mrtveci, ki se nočejo sprijazniti s tem, da so mrtvi, in pijejo kri vsem živim, zombiji pa so živi ljudje, ki jih ne moremo več razločiti od mrtvih, čeprav so še živi, saj sta jim izkoriščanje in zatiranje posesala, kar je v njih še spominjalo na življenje. Izvirni zombiji so živi mrliči. Ni naključje, da so doma na Haitiju: v deželi, kjer so se temnopolti sužnji upali upreti izkoriščanju belih gospodarjev in vzeti zares enakost, svobodo in bratstvo kot vrednote, ki veljajo za vse ljudi – za to dejanje pa so jih kolonialne velesile kaznovale s trajno obsodbo na razmere, ki vedno znova rojevajo zombije.

Kdor v vstajnikih prepozna zombije, ima nezgrešljiv razredni čut. Popolnoma upravičeno domnevamo, da si je tak čut lahko pridobil in razvil kdo, ki ima prefinjen nos in že na daleč zavoha kri, brez katere ne more prebiti: vampir. Zombijev ga je groza. Pa ne zato, ker si na zombificiranih množicah v zadolženih državah vampirji ne morejo več pogasiti žeje.

Zakaj so zombiji sploh grozljivi? Seveda zato, ker se v grozo tistih, ki so jih že pokopali, nazadnje izkaže, da se življenje ne da tako hitro zatreti. Zombi zaropoče po krsti od znotraj, vzdigne pokrov in se vrne med žive, kamor spada. Ne pusti si več sesati krvi. Vstaja zombijev je grozljiva za krvosese. Drugi se nimamo česa bati, saj nas privatizacije in krize v dolgotrajnem in utrudljivem postopku spreminjajo v zombije. Ne bojmo se samih sebe!

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.