Otožna Jasmine

za

Razred na robu živčnega zloma.

Filmi Woodya Allena so vedno rahlo retro, zato v njih kakega silnega odzivanja na vprično realnost ne morete pričakovati, toda Otožna Jasmine je prav to – Allenov najbolj aktualistični film.

V primerjavi z drugimi njegovimi filmi izgleda tako, kot da bi bil snet s časopisnih naslovnic. Veseli, nasmejani, srečni Jasmine, ki jo igra Cate Blanchett, se namreč na lepem zgodi Bernie Madoff: njen mož (Alec Baldwin), patološki finančni špekulant, namreč tako strmoglavi, da jima država potem pobere še vse premoženje. Jasmine, še malo prej kraljica newyorškega jet-seta, elitnih park-avenijskih zabav in prestižnega življenja, je nenadoma »dead broke«, brez prebite pare, kar jo – pač v slogu propadlih, zlomljenih Američanov, potrebnih regeneracije, odrešitve in novega začetka, magari nove identitete – odpelje na Zahod (»Go West«), v San Francisco (Allenov prvič), k sestri (Sally Hawkins), blagajničarki, ki bi ji bilo lahko ime tudi Stella, kajti nevrotična, tesnobna, depresivna, blodna Jasmine – ženska na robu živčnega zloma – postane njena Blanche DuBois. Woody Allen, ki je v prejšnjih filmih, recimo v Notranjostih, kanaliziral filme Ingmarja Bergmana, namreč v Otožni Jasmine kanalizira Williams-Kazanov Tramvaj Poželenje, toda spoštljivo, brez samoprecenjevanja (Stanley Kowalski, sestrin »brutalni« mož, ki ga je igral Marlon Brando, je prevelik le za enega igralca, zato ga »nadomešča« več likov in več igralcev), pri čemer pa skuša originalu tudi malce pomagati in najti razlog, zakaj sta si bili Stella in Blanche DuBois, sicer sestri, kulturno in socialno tako različni – hej, morda sta bili v resnici posvojeni, jasno, vsaka posebej. Film Otožna Jasmine je – v primerjavi z drugimi Allenovimi filmi – že kar marksističen, saj nam pokaže psihodinamiko razredne družbe: revni zlahka prevzamejo navade višjega razreda, medtem ko bogati navad nižjega razreda zlepa ne morejo prevzeti.