Protislovja sodobne Slovenije

Bernard Nežmah

30. 10. 2013  |  Mladina 44  |  Pamflet

Od antike naprej poznamo zlorabe oblastnikov, ki so si moči oblasti prisvajali nagrade. Na olimpijskih igrah so zmagovali najboljši atleti svojega časa, toda leta 65 je serijo zmag odnesel nihče drug kot rimski cesar Neron. Zmagal je v številnih tekmah, med drugim v igranju in liro in na dirki z vprežnimi konji. Nekje je imel svoje sodnike, drugje je preprosto prisilil tekmece, da so odstopili. Danes vladarji resda več ne zmagujejo na športnih prireditvah, toda še nekaj nazaj so bili med najbolj odlikovanimi v državi.

V Beogradu so pred dnevi pokopali Jovanko Broz, ženo jugoslovanskega voditelja Tita. Tito je bil med vsemi državljani rekorder pri nazivu narodni heroj, saj so mu ga podelili kar trikrat. Zakaj se je ustavil? Zakaj si ni dal pripeti še četrtega ali petega herojskega ordena? Stvar biografov, toda v deželah komunističnih vladavin je že obstajal nekdo, ki je bil štirikrat odlikovan za narodnega heroja – Leonid Brežnjev, voditelj Sovjetske zveze. Titovo tukajšnjo zadržanost je videti bržkone kot ceno za dobre odnose s Kremljem.

Tranzicija iz enopartijskega režima je prinesla obrat, oblastniki za časa svojih funkcij raje kot po medaljah posegajo po denarjih. Temu fenomenu se zdaj reče politična korupcija. Časnik »Finance« je nedavno razkril, kako je ministrstvo za gospodarstvo podelilo državno pomoč v višini 348 tisočakov podjetju, katerega lastnik je prav minister na tem ministrstvu – Janko Stepišnik. Eklatanten primer korupcije! Mediji so eden za drugim nadaljevali zgodbo in seveda o sodbi povprašali protikorupcijsko komisijo. A tokrat se zgodi preobrat – KPK je sporočila, da tu ni šlo za korupcijo, saj da se je minister izvzel iz odločanja o podeljevanju denarnih pomoči podjetjem!??

Ko bi Klemenčič-Praprotnikova KPK delovala že v Neronovem času, bi kajpak tudi razsodila, da pri njegovi zmagi ni bilo sledov korupcije, saj sam ni ocenjeval svoje glasbene točke, odstopljeni tekmeci pa tudi niso podali izjav, da so bili umaknjeni pod prisilo. A v resnici nam ni treba seči dve tisočletji nazaj, zadošča pogled na dogodek v zadnjem letu. Takrat je KPK oznanila, da je pri zaposlitvi hčerke premiera Janeza Janše in sina poslanskega vodje Jožeta Tanka v podjetju »Plinovodi« šlo za koruptivno dejanje. Zakaj, ko pa politika nista vodila podjetja? Klemenčič-Praprotnikov argument je bil, da sta bila izbrana kandidata ožja družinska člana državnih funkcionarjev , ki zasedata položaje, na katerih imata vpliv na delo in razvoj podjetja ... To, da politika nista neposredno izbirala kandidatov za službo v dotičnem podjetju, zadeve ni ekskulpiralo. Toda KPK pri Stepišniku ni uporabila iste formulacije, da ima kot minister vpliv na člane komisije, ki so na njegovem ministrstvu podeljevali finančne pomoči podjetjem.

Sicer pa je zgodba Stepišnikovega podjetja prav podučna. Medtem ko se podjetja borijo za preživetje na trgu, je njegovo od leta 2009, od začetka Pahorjeve vlade, iz leta v leto prejemalo državne pomoči, skupaj za več kot 5 milijonov. Stepišnikova »Emo-Orodjarne« praznuje že petletnico, odkar je na seznamu perspektivnih podjetij, ki jih podpira proračun. Ker KPK pravi, da to ni korupcija, velja skovati novo besedo – stepišnikovanje.

Mediji so v minulem tednu razkrili negativca no. 1 - rektorja primorske univerze Dragana Marušiča. Televizije so poročale, kako si je samodržec med drugim organiziral pojedino in kongres v slavje svoje šestdesetletnice in to na stroške univerze. Tako je pač javila anonimka. Prof. Marušič je doktor matematike, priznani ekspert, in v akademskem svetu je od pamtiveka navada, da organizirajo znanstvene konference ob visokih jubilejih znanstvenikov in potem objavijo v knjižni ali revijalni izdaji prispevke znanstvenih razpravljavcev. Vsota zakuske je merila 3 tisočake in pred kamerami se je hitro pojavil bivši predsednik Računskega sodišča Igor Šoltes, ki je z vso ostrino udaril po primorskem rektorju.

No, v času splošnega padca standarda bi tudi takšno robespierrovsko askezo lahko razumeli. Toda tik pred koncem 2012 so na zasebno prednovoletno zabavo, ki jo je župan Ljubljane Zoran Janković priredil za svoje zaposlene, povabili pevko Danijelo, ki je prisotnim pogrela dušo za ceno več kot 10 tisočakov. Mestni proračun, v katerega prispevamo vsi meščani, so porabili za glasbeno zabavo svoje nomenklature. Kaj, če ne to, je nesmotrna uporaba javnega denarja? In kako se je odzval gospod Šoltes? Niiiiiiič. Pač, še en priložnostni pravičnik.

Tragični iskalec pravice se je sicer prejšnji teden ustrelil v Mariboru, potem ko je poprej usmrtil lastnika podjetja, ki mu ni plačeval njegovega dela. Ponovitev Ivana Cankarja in njegovega hlapca Jerneja, ki je zažgal domačijo, katero je celo življenje gradil in ustvarjal, a ga je gospodar vrgel na cesto.

A kje korenini sodobna mariborska tragedija? Če nekdo vlomi v prostore podjetja in odnese za 10 tisočakov robe, je stvar samoumevna. Državni aparat ga bo brez milosti sankcioniral za krajo. Kaj pa če lastnik delavcu ne plača dela, ki ga je ta vršil mesece? To ni eksces, to je celo utečeno pravilo. NPU je ovadil direktorja GPG, ker ta v trenutku pred stečajem 3 milijonov ni nakazal za poravnavo dolgov upnikom in delavcem, ampak jih je pretočil na podjetje v njegovi posredni lasti. Klasični rop, ki se je zgodil pred 3 leti, preiskovalci pa so vložili ovadbo šele pred mesecem. Skratka, mogočna država, ki se lahko čez noč odloči, da bodo odslej vsi lastniki stavbnih nepremičnin plačevali posebni davek, ni v stanju, da lastnikom podjetij s pravosodnim aparatom tako zapreti, da jim na misel ne bi prišlo, da ne poravnajo plač zaposlenim, medtem ko zase ohranjajo privilegije in bonitete.