Jože Vogrinc

Jože Vogrinc

22. 11. 2013  |  Mladina 47  |  Javna pamet

Podmladek in razredi

Temeljni pogoj za samostojno politiko je razumevanje družbenih procesov. Predvsem bi morali razumeti razredno sestavo družbe.

Srednješolec z nedolžnim prepričanjem in z že izdelano politično kariero v glavi je zadnjič med poletom na neko srečanje sebi enakih pod pokroviteljstvom EU zaupal sopotnikom svojo vizijo političnega dogajanja v Sloveniji v bližnji prihodnosti. Optimistična je. Sodniki bodo obsodili, ustrezni organi pa pozaprli tistih nekaj pokvarjenih politikov različnih barv. Ko bo to opravljeno, bodo »mi mladi prevzeli vajeti«. Slovenija bo kot malce počasen otrok stekla za drugimi v Evropi, ki so »že našli izhod iz krize«. Veselite se!

Zakaj taka naivnost ni zabavna? Ker je alfa in omega politične (ne)zavesti podmladka slovenskega političnega razreda, ne pa osamljeno mnenje. Kaj so namreč njene tihe podmene? Najprej, da je sponzorstvo ustanov, ki vas uvajajo v EU, nezainteresirano početje, ne pa navajanje prihodnjih uslužbencev na udeleževanje obredov EU kakor na materino mleko. Skratka, vbijejo vam v glavo samoumevnost pravil in postopkov bruseljske birokracije, predvsem pa samoumevnost političnega okvira EU. Ta okvir postane prisilni jopič za vašo družbeno domišljijo in za vaš pogum. V ozadju te samoumevnosti se skriva usodnejša tiha podmena: evropska družba in države, katerih ustanove proizvajajo množično brezposelnost in brezperspektivnost, so za ta pogled apolitično naravno stanje družbe: samo da se v politiko vključijo »mi mladi«, pa bodo iste ustanove začele proizvajati namesto tega rast, med in mleko.

Razredno najbolj slepi vidijo le posameznike v tekmi za obstanek. Manj opazna oblika razredne slepote je redukcija na generacije: trpijo upokojenci, brezposelni so mladi. Ali res?

Politika, ki počiva na takih temeljih, po svojih dejanskih učinkih ne more biti drugačna kot spontano neoliberalna, in to ne glede na osebno prepričanje. S tem, ko sprejemajo pogoje delovanja EU kot svoj institucionalni življenjski prostor, so se njegovi praktikanti navadili živeti kakor astronavti v breztežnosti. Kohezijski skladi in druge čudovite naprave za povzročanje občutka breztežnosti so zanje snov, ki se jo učijo obvladovati, da bi bili pri viru dobav kisika za svoj prihodnji politični vpliv. S tem postanejo obenem odvisniki od sistema, katerega obči učinek je razlaščanje evropskih družb in razgradnja krhkih nastavkov samostojnosti obrobnih evropskih držav.

Temeljni pogoj za samostojno politiko je razumevanje družbenih procesov. Predvsem bi morali razumeti razredno sestavo družbe. Ker se ta pred našimi očmi hitro spreminja, bi morali razumeti vzroke spreminjanja in oblikovanje zavesti o njih pri različnih družbenih skupinah, če bi sploh hoteli dojeti alternativne možnosti družbenega razvoja in političnega delovanja. Slovensko družboslovje za to ni usposobljeno. Sociologi razredne strukture in dinamike v Sloveniji razen osamljenih primerov ne raziskujemo. Na površinski ravni država in akademske ustanove spremljajo javno mnenje in gibanja ekonomskih kazalcev in to je vse. Nerazumevanje temeljnih družbenih procesov je splošno.

Samo v takih razmerah lahko nacionalna TV razglasi, denimo, da bo v Sloveniji »čez 50 let živelo četrt milijona manj ljudi«. Medij v trdni prihodnjik spremeni preprosto izpeljavo iz kratkoročnih gibanj prebivalstva. Iz te za dogajanje v Sloveniji naslednjega pol stoletja ne izhaja prav nič. Pred 20 leti so napovedovali, da bo čez 20 let v Sloveniji manj ljudi kakor leta 1991, v resnici pa nas je 150 tisoč več. Kakor tedaj tisti, ki so izrekali take napovedi, niso vedeli ničesar o družbenih gibanjih, ne vedo niti danes. Demografi in ekonomisti ne poznajo strukturnih sprememb v družbi. Njihove izpeljave kažejo le, kam bi pripeljali v cifrah izraženi trenutni trendi, če bi se nadaljevali dolgo časa. Niso napovedi za prihodnost, pač pa so opozorila politikom. Niso pojasnila nikakršnih vzrokov in brez poglobljene analize je težko reči, ali se trendi lahko hitro spremenijo ali ne.

Razredno razslojevanje vidimo in občutimo. A to še ne pomeni, da ga razumemo. Če ga ne razumemo, pa nanj tudi ne moremo racionalno vplivati. Zavedanje, da manjšina postaja bogatejša, večina pa revnejša, je plitvo. Katere družbene skupine bogatijo in katere so revnejše? Kakšne pojavne oblike in katere vzroke imajo ta gibanja? Kakšne so posledice za zavest teh skupin o samih sebi in za odnos do drugih delov družbe? Kako se praktično vedejo v krizi? O vsem tem vemo zelo malo.

Namesto tega vsaka skupina posplošuje vtise iz lastnih omejenih, zainteresiranih izkušenj. Razredno najbolj slepi vidijo le posameznike v tekmi za obstanek. Manj opazna oblika razredne slepote je redukcija na generacije: trpijo upokojenci, brezposelni so mladi. Ali res? Vsi že ne! Obe skupini se tudi razslojujeta. Simptom, da je neka skupinska zavest omejena, je to, da se kaže kot skupinski egoizem: »mi mladi zahtevamo (imamo pravico do, potrebujemo, hočemo …)«. Študentsko gibanje je imelo leta 1971 še zelo jasno razredno zavest. »Dol z rdečo buržoazijo!« je zahteval Jaša Zlobec v Tribuni. Hotelo je dejanski socializem, dobro življenje za vsakogar, ne le »enake možnosti«.

Prav tako napačno je pripisovati osebam trajne razredne pozicije. Razredna pripadnost ni zrasla z osebo, pač pa prej s funkcijo, ki jo oseba opravlja. »Anarholiberalci«, kakor so tribunaše leta 1971 zmerjali partijci, so kasneje ostali le liberalci. Buržoazija so ali postali sami ali pa so ji pomagali k nastanku. Igor Bavčar je leta 1980 trdil, da je Kim Il Sung velik marksistični teoretik, 1988 je zelo kompetentno vodil Odbor, kasneje pa je bil sokrivec za izbris, davno preden je odkril, da je poslovnež. Nobenega razloga ni, da ne bi od zdajšnjih in prihodnjih politikov, z vstajniškimi vred, pričakovali podobnih metamorfoz. Družbene razrede se moramo naučiti razpoznavati med razpadanjem in nastajanjem.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.