7. 12. 2013 | Mladina 49 | Uvodnik
Zadnji krog pekla
Ni dvoma, da nas v naslednjih dneh čaka peklensko odštevanje. Iz dneva v dan se bodo vrstile napovedi, kako je Slovenija na poti v zadnji krog pekla. Zdaj pa je res konec, pravijo, zdaj gremo k Luciferju v večni led. Se spomnite čakanja na sredo, 13. novembra, ko smo pričakovali oceno Evropske komisije o stanju evropskih držav? Komaj smo si oddahnili, zadihali. A ne smemo dihati predolgo. Zato je tu novo odštevanje, zdaj je pred nami petek, 13. decembra. Novi dan D. Prišli smo v deveti krog pekla. Dan, ko bodo postali javni stresni testi slovenskih bank.
Kaj se bo dogajalo v teh dneh, se je pokazalo že v sredo, ko je Reuters objavil izjavo neimenovanega visokega predstavnika evroobmočja, ki je rekel, da je zadnja številka potrebnih sredstev za takojšnjo dokapitalizacijo slovenskih bank pet milijard evrov. Križ narejen. A zraven je Reuters objavil še izjavo drugega vira, da bi bila ta številka lahko tudi štiri milijarde evrov. Smrt. Mimogrede: viri morajo biti že dobri, če pleše »le« za milijardo gor ali dol. Pri čemer je dejstvo, da Slovenija zmore brez pomoči pokriti vse te številke, povedano na koncu in tiše.
A tu smo, novo odštevanje. Odštevamo vsaj trikrat na leto. Vsakič smo na robu histerije.
Filozofinja Alenka Zupančič Žerdin v posebni izdaji Mladine Alternative pravi: »Res, čigav je hipnotični glas, ki odšteva sekunde? Prihaja od nas ali od Drugega? To je vzorčni primer napačnega vprašanja. Pravo vprašanje ni, čigav je glas, ki šteje, in ali smo sami krivi, da bo ob številki deset z nami konec. Pravo vprašanje tudi ni, kaj storiti, da bi si kupili še malo časa, ko nam začne hipnotični glas odštevati sekunde. Pravo vprašanje je: kaj storiti (ali ne storiti), da prekinemo hipnotični urok odštevajočega glasu, katerega del je tudi fascinacija s katastrofičnimi scenariji.«
Alenka Zupančič Žerdin postavi bistveno vprašanje: kaj storiti, da bo konec tega odštevanja? Ker po petku, 13. decembra, prihaja naslednji. Naslednji je 18. marec 2014. Nova ocena Evropske komisije. Ne moremo uiti.
To je ta igra. Vsakemu odštevanju sledi naslednje.
Odštevanje je politika, je politični prijem. Mar ni popolnoma nerazumno, kako nas ves čas strašijo? A pred čem nas strašijo? Pred tem, da bi se temu diktatu uprli. Da bi videli alternative. Ker hkrati vsak drug glas razglasijo za radikalen, za odklon. Ali kot nadaljuje Alenka Zupančič Žerdin: »Prevladujoča evropska politika vse predstave o drugačni evropski politiki avtomatično ožigosa za ‘protievropske’ in jih vrže v isti koš z nacionalističnim sektaštvom in izolacionizmom vse bolj radikalne desnice. Manever je tu dvojen: diskreditacija vsakega zametka nove levice (češ: isti so kot skrajna desnica, fašisti!) in kupovanje konsenza podpore srednjega razreda v zameno za domnevno jamstvo ‘varnosti in miru’. Dejansko naraščajoči desni ekstremizem, ki ga aktivno producira sama sredinska (ne)politika hipnotičnega pomirjujočega glasu in njenih birokratskih ukrepov, se že nekaj časa uporablja za strašenje pred kakršnimkoli zametkom politike na levici.«
Zato odštevanje. Da ne bi pomislili na kaj drugega. Da si ne bi drznili.
In zato v današnji Evropi gre. Metoda vladanja, metoda političnega boja, metoda diskreditacije vsake drugačne misli. Ker vse drugačno je herezija in vladar nam maha z žezlom. Daj, misli drugače, a kazen te čaka že pri naslednjem odštevanju.
Kako se je Evropi, zibelki svetovne misli, uspelo ujeti v to zanko, v to noro diktaturo povprečnih politikov in birokratov in za njimi stoječih interesov? Spomniti se je treba Amerike po 11. septembru 2001: mar se nismo na enak način v Evropi čudili, kako se lahko najbolj napredni državi sveta zgodi, da se ujame v preprosto past »varnosti za ceno svobode«? Mar ni danes Evropa ujeta v prav tako past, ki so ji jo nastavili prav istovrstni ljudje, kot je bila administracija Busha mlajšega? In mar ni danes v Evropi vsak drugačen glas avtomatično diskreditiran kot protievropski – kot je bil vsak glas proti Bushevi politiki razglašen za nepatriotski, protiameriški?
A zdaj ni čas za to razpravo. Zdaj gre namreč za bolj resne stvari. Za stresne teste gre. Za življenje in smrt. Odštevamo. Spet.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.