Vanja Pirc  |  foto: Uroš Abram

13. 12. 2013  |  Mladina 50  |  Kultura  |  Portret

Živa Ploj Peršuh, dirigentka

... ki skupaj s kolegi pri nas vsako leto gosti in izobražuje več kot 350 glasbenikov z vsega sveta

Vstopila je v slovito beneško opero La Fenice. In nato je stopila na njen oder, pred mlade glasbenike iz več kot 20 držav, preudarno izbrane in združene v Mednarodnem orkestru Ljubljana. Vedno ohranja mirne živce, pred tistim nastopom pa je imela v trebuhu metulje. Vedela je, kako zelo poseben je ta oder. Da na njem ne nastopi vsak.

Na koncu jim je razprodana dvorana namenila stoječe ovacije. Dan prej so prepričali v Ljubljani, dan kasneje so na odličen odziv naleteli tudi v Londonu. Tam jim je prisluhnilo tudi deset angleških poslancev.

Tako pozitivni odzivi, kot so spremljali tokratno turnejo, jo vedno znova utrjujejo v prepričanju, kako prav so imeli s kolegi, ko so pred leti zasnovali Akademijo Branimir Slokar, poimenovano po virtuoznem pozavnistu. Zdaj pripravljajo šestnajst različnih mojstrskih tečajev, učencev in izjemnih, svetovno priznanih profesorjev je vsako poletje več in radi se vračajo. Ob teh povezovanjih se je vzpostavil orkester, v katerem so mladi glasbeniki, ki so jih izbrali na avdicijah po vsej Evropi, in ki je svoj sedež nedavno iz Maribora preselil v Ljubljano, s tem pa zamenjal tudi ime. Svojo zasedbo danes črpa že med 120 glasbeniki iz 42 držav.

Z glasbo je tesno povezana, odkar pomni. Oče je velik ljubitelj glasbe, mama glasbenica, ki ji je kot čelistka v mariborski Operi in baletu že zelo zgodaj omogočila vpogled v odrsko zakulisje. V nekaj opernih predstavah je takrat tudi nastopila, v Hlapcu Jerneju je denimo na velikem odru stala čisto sama. Pela je tudi v pevskih zborih, se učila baleta in igranja na klavir. Slednji se ji je zdel usojen, a ni se mogla otresti občutka, da ne bo zmogla biti najboljša. Tako je čez noč presenetila z odločitvijo, da bo namesto klavirja študirala umetnostno zgodovino. Osupla profesorica jo je takrat prepričala, naj raje izbere muzikologijo, kjer bo v stiku z glasbo ostala vsaj skozi njeno zgodovino.

V stiku z glasbo je tedaj ostala tudi prek pevskega zbora. Že z dvanajstimi se je pridružila Mladinskemu pevskemu zboru Maribor, ki ga je vodil priznani zborovodja Branko Rajšter. Pozneje je Karmina Šilec zbor preoblikovala v dekliško zasedbo Carmina Slovenica ter petje povezala z gibom in igro. Z brezhibni nastopi so navduševale doma in na tujem, sama pa je medtem postajala vse pomembnejši člen ekipe.

Ob koncu študija je vse bolj ugotavljala, da ne sodi med zaprašene arhive. Da mora ustvarjati. In takrat je prvič pomislila, da bi poleg vokalistov lahko vodila tudi inštrumentaliste. Da bi bila torej dirigentka. Ker je bila brez vsakršnih izkušenj, se je najprej prijavila na mojstrski izpit za zborovodje na Irskem in tam tako navdušila profesorja z Visoke šole za glasbene umetnosti v Mannheimu, da jo je povabil na svoj oddelek. Čeprav se ji je obetala služba glasbene redaktorice na Radiu Slovenija, je prevladal študij zborovskega dirigiranja, pol leta kasneje je vzporedno vpisala še študij orkestrskega dirigiranja, potem pa nabirala izkušnje v orkestrih in filharmonijah, vodila pisarno oddelka za dirigiranje, bila asistentka enega od mentorjev in nekaj časa nadomeščala drugega ter kot prva študentka v zgodovini šole obe diplomi zagovarjala na isti dan.

Potem se je vrnila domov in začela z ničle. A bila je vztrajna in tako je začel počasi nastajati koncertni cikel Festine, ki pozornost posveča redkeje slišanim in izvajanim delom, pa cikel koncertov za otroke Festinice, kjer ji uspeva tisto, kar se zdi marsikomu morda nemogoče – za klasično glasbo navduševati tudi najmlajše, nato je zrasla še akademija ...

Ves ta čas jo naprej žene želja po čim večji kakovosti in presežkih. In po tem, da bi bilo njeno ustvarjanje lahko navdih drugim. Vse to je po njenem mnenju nujno, saj je moč umetnosti neizmerna. Umetnost lahko pripomore h kulturnemu turizmu ali pa k političnim in gospodarskim vezem. Morda pa je njena moč celo tolikšna, da občinstvo sčasoma na koncerte klasične glasbe ne bo hodilo le zaradi koncertov samih, temveč zaradi programa, repertoarja. V Nemčiji je že dolgo tako. Zdaj se trudi, da bi bilo tako tudi doma.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.