Grega Repovž

Grega Repovž

21. 12. 2013  |  Mladina 51  |  Uvodnik

Rozine in drobtinice

»Prav mogoče je, da so rozine najboljši del kolača; vendar pa vreča rozin še ni boljša kakor kolač; in kdor nam lahko da polno vrečo rozin, samo z njimi ne bo mogel speči kolača, kaj šele kaj boljšega. Kolač skratka ni nekaj takega kakor prečiščene rozine.«
—Filozof Ludwig Wittgenstein, leta 1948

»V zvezi s tem vprašanjem sem postal bolj ponižen. Ni treba več cele pogače, tudi drobtinice me osrečujejo.«
—Predsednik republike Borut Pahor v Financah na vprašanje, kaj ga osrečuje, 18. decembra 2013

Slovenski predsednik Borut Pahor preseneča predvsem z nečim: z gromoglasno nevednostjo in s pišmevuhovskim odnosom do vsega kar povprek in po potrebi. Izreka velika mnenja, težke odrske besede. In s predsednikom je iz leta v leto huje. Pričakovali bi, da bo s funkcijami (predsednik parlamenta, predsednik vlade, predsednik republike) kljub vsemu zorel, dobival patino, modrost, vsaj previdnost, ki se je človek naleze iz izkušenj. A zlomek: če danes beremo zapise njegovih poslanskih nastopov v začetku devetdesetih let in tam do konca tisočletja, nas to privede do neverjetnega presenečenja – čeprav ni zelo poseben, je elementarno etično čist, pretežno poučen o temah, o katerih govori. Danes pa jih – to bomo zapisali, čeprav gre za predsednika republike, ki mu vseeno pritiče vsaj temeljno spoštljivo obravnavanje – kar strelja. Neumnosti namreč.

A zadeve so resnejše. Če predsednik republike z naslovnic kriči Prodati je treba vse banke!, se temu reče zbijanje cene – pri čemer sploh ne gre za to, ali se bralec strinja s prodajo bank ali ne. Vendar noben prodajalec na tem svetu ne kriči, še preden se sejem odpre, da namerava do konca dneva prodati vse zaloge. Res, bodo rekli kupci, počakajmo torej na zadnji trenutek sejma, da bomo zbili ceno do dna.

Ni vsak za to, da govori o kolačih in pogačah, te teme velja na predsedniškem položaju prepustiti kuharjem, če ne kar filozofom.

Predsednik republike se je v torek zvečer udeležil 2. festivala slovenske domoljubne pesmi Mati domovina. To je dogodek, na katerem se zberejo predvsem člani SDS, organizira pa ga dolgoletni sopotnik predsednika SDS Janeza Janše Anton Krkovič. Seveda je častno mesto v prvi vrsti rezervirano za Janšo, osrednjo zvezdo dogodka. Gre za tako »pomemben« dogodek, da mu je TV Slovenija v znak podložnosti tudi letos posvetila elitni termin v soboto zvečer ob 20. uri.

A pustimo to anomalično ustanovo in njeno uredniško politiko ob strani. Gre za dogodek, ki ima jasen strankarski pečat. Je to problem? Ni. V normalni državi se lahko predsednik udeleži tudi strogo strankarskega shoda. Če zna to argumentirati, s tem ni nič narobe. Poleg tega ima ta festival vseeno glasbeno konotacijo. Temeljni problem je, da je organizator tega festivala Anton Krkovič na prvi stopnji obsojen korupcije. In enako velja za Janeza Janšo. Se predsednik sploh zaveda sporočilnosti svojega dejanja? Je v tej državi res tako, da se nekaterim lahko spregleda vse? Eno je, če predsednik sedi za isto mizo z Janšo kot voditeljem opozicije – celo ko razpravljajo o vprašanju korupcije. Tak je pač protokol. A da hodi na shode, kjer se druži z dvema obsojenima korupcije?

Norost celotne situacije pa nam pokaže širša slika dogodka. Krkovičevega festivala so se udeležili tudi načelnik generalštaba slovenske vojske Dobran Božič, generalni direktor policije Stanislav Veniger in predsednik ustavnega sodišča Miroslav Mozetič. Če bi slišali, da se je to zgodilo v kakšni južnoameriški državi (le zaradi oddaljenosti smo si izbrali Južno Ameriko), bi si mislili svoje o ustavnem sodišču in o neodvisnosti policije v tej skorumpirani državi. Predsednik republike, direktor policije in predsednik ustavnega sodišča gostje obsojenca v največji korupcijski aferi v državi? Sedijo zraven drugega obsojenca v isti korupcijski aferi? Taki državi se človek lahko le prizanesljivo nasmehne. Še dobro, da ni zares v Južni Ameriki. Dobro za Južno Ameriko, ta država je sredi Evrope.

A tolažba je na srečo tu: kaj bi šele bilo, če predsedniku ne bi bile dovolj drobtinice in bi hotel celo pogačo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.