Jože Vogrinc

Jože Vogrinc

20. 12. 2013  |  Mladina 51  |  Javna pamet

Transparentnost korupcije

Transparentnost top lestvic je lažno samoumevna in le na videz preprosta. Zavaja, ker podaja rezultate primerjave, kakor da so enako samoumevno merilo kot teniški rejtingi.

Mediji so hkrati z odstopom vodstva KPK z običajno lahkovernostjo povzeli poročilo Transparency International /TI/, da je na svetovni lestvici »zaznane korupcije« Slovenija letos »bolj pokvarjena« kakor lani. Spet smo lahko uživali v samoponiževanju.

Kaj taka lestvica zares pove? Bralcem se zdi takšno razporejanje samoumevno, saj take lestvice poznajo iz športa in pop godbe. Kdor pa jo uporabi kot prikaz rezultatov resne analize, se pregreši zoper transparentnost v pomenu jasnosti prikazanih podatkov. Transparentnost top lestvic je lažno samoumevna in le na videz preprosta. Zavaja, ker podaja rezultate primerjave, kakor da so enako samoumevno merilo kot teniški rejtingi. To pa nikakor niso!

So le oštevilčene subjektivne ocene, po katerih sprašujejo akterje, ki so močno vpleteni v to, kar ocenjujejo. Ali ni verjetno, da bodo v deželi, kjer so se razmere za preživetje vseh, od poslovnežev prek uradnikov do diplomantk ali upokojenk, močno poslabšale, ljudje za korupcijo bistveno bolj občutljivi kakor v deželi, kjer je korupcije že dolgo precej več, a so razmere tam ostale enake ali pa so se rahlo izboljšale, in so se ljudje navadili nanje? Je treba imeti Geigerjev števec, da zaznate povečano korupcijo v javnem sektorju dežele, kjer je brezposelnost tolikšna, da kandidira za delovno mesto sto ljudi, službo pa dobi sorodnik znanega politika?

Lestvica TI bralcem prikazuje korupcijo kot lastnost, pripisano državi – kakor da je neodvisna spremenljivka in samostojen vzrok za kriminal ali za več nepravičnosti v družbi. Dejansko je korupcija vedno že sama posledica drugih družbenih vzrokov, ne samostojen pojav. Na tej lestvici pa nastopa kot atletska panoga: države tekmujejo v njej in so ene v koruptivnosti spretnejše in bolj zagnane, druge pa imajo slabšo kondicijo, manj talentirane tekmovalce in slabše delajo z mladimi koruptivneži.

Lestvico zaznane koruptivnosti bomo umerili, če primerjamo države z najmanj zaznane koruptivnosti s tem, kako so te države uvrščene na lestvici bogastva (= družbenega produkta na prebivalca) in na lestvici koeficienta Gini, ki meri, kako je družbeni dohodek države razporejen med družine, in torej prikazuje pomembno razsežnost družbene enakosti oziroma neenakosti. Razumno je pričakovati, da bodo na lestvici TI najvišje uvrščene države, za katere velja vsaj dvoje izmed trojega: 1) da so državljani v povprečju razmeroma premožni, 2) da je razporejenost družbenega bogastva že dolgo utrjena in 3) da je družbena neenakost razmeroma majhna. V takih razmerah je tudi povpraševanje po privilegijih, kakršni so prednost pri javnem naročilu, službi ali datumu za operacijo, razmeroma majhno, zato je ustrezno majhna tudi ponudba korupcije s strani državljanov. Več korupcije pa je mogoče pričakovati v državah z večjo socialno neenakostjo, v revnih deželah in v tistih, kjer se je položaj večine ljudi hitro poslabšal.

Ne trdim, da korupcije ni ali da ni škodljiva za posle. Dobro pa je vedeti, za koga se bojevniki proti korupciji bojujejo. Za tiste, za katere so podkupnine strošek.

Prav to pokažejo rezultati. Najmanj korupcije je zaznati v Skandinaviji. Tam je neenakost razmeroma majhna, družbe pa so stabilne že več rodov. Poleg njih so na vrhu lestvice TI še dežele z utrjeno družbeno strukturo, kjer je zaradi te in zaradi sorazmerne majhnosti družbena kontrola dovolj velika in so dovolj bogate, da je korupcija majhna kljub veliki socialni neenakosti (Nova Zelandija, Singapur, Švica). Če pa med seboj primerjamo velike razvite države, ki so na lestvici TI do 20. mesta, bomo videli, da se pri njih zaznana koruptivnost veča sorazmerno z družbeno neenakostjo: Nemčija, ki si deli 12. mesto, je glede na koeficient Gini (če damo na vrh dežele z najmanj neenakosti) na zelo dobrem 11. mestu v svetu, Velika Britanija, 14. na lestvici TI, je tu na 46.–47. mestu, mesti Japonske sta 18. in 62.–64., mesti ZDA pa 19.–20. in 98. (Podatki za Gini so povzeti po CII, so starejši od podatkov TI in ne zajemajo vseh držav.)

Nazadnje se vprašajmo: kaj je namen merjenja zaznane koruptivnosti? Kdo jo meri, kakšna je njegova politična, ekonomska, družbena agenda? Ali je upravičeno meniti, da so merilci politično »transparentni«, se pravi brezbarvni?

V vodstvu TI prevladujejo pravniki, državni uradniki, uslužbenci mednarodnih institucij, pogosto s preteklimi zvezami z ustanovami, kot je Svetovna banka, ki imajo velik vpliv na gospodarsko politiko šibkejših držav. Res niso eksponirani kot podjetniki ali politiki, a pretežno so konservativci, (desni) center po mainstreamovskih oznakah, za katere je socialdemokracija leva, skrajno levo pa sta IDS in papež Frančišek.

Agenda, za katero gre TI, so transparentni posli. Korupcija je v revnejših in nemirnejših državah znaten strošek poslovanja. Podjetniki, zagreti za manj korupcije v Sloveniji, govorijo o njej kot o normalni sestavini svojega poslovanja tam, kjer so »za nas najbolj perspektivni trgi«. Še lepše bi bilo, če bi v teh deželah lahko privarčevali čas in denar, ki gresta za podkupnine, ali ne? Tam, kjer je globalni kapital doma, je pravila postavil sam. Korupcije ni zaznati niti tam, kjer je uzakonjena, niti tam, kjer je njeno javno zaznavanje prenevarno in zato zaznavajoči čut za korupcijo ustrezno »desenzitizirajo«.

Ne trdim, da korupcije ni ali da ni škodljiva za posle. Dobro pa je vedeti, za kaj se bojevniki proti korupciji bojujejo. Za transparentne posle. Za koga se torej bojujejo? Za tiste, za katere so podkupnine strošek. Za rakavega bolnika v deželi, kjer zdravljenje ni dostopno vsakomur, je podkupnina vse kaj drugega: izsiljena nuja, močnejša od sramu.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.