Jože Vogrinc

Jože Vogrinc

3. 1. 2014  |  Mladina 1  |  Javna pamet

Še sreča

Politiki in pisuni različnih barv nam že vsa leta krize dopovedujejo, kolikšno srečo imamo.

Od javnega pametovanja na tem mestu se bom poslovil in bralcem in bralkam zaželel srečno leto 2014 tako, da s prstom pokažem na dve različici prodajanja sreče, ki sta v slovenski ideologiji trenutno zelo v rabi. Bolj ko je šlo leto h koncu, radodarnejši so bili mediji s ponudo te redke dobrine.

Narodovemu značaju se prilega, da lahko obe konfekcijski sreči povežemo z imenom slovenskega književnika. Eden je Ciril Kosmač, eden Edvard Kardelj. Povezanost ni preprosta in samoumevna, pač pa občutljiva in dvoumna. Kosmač je v svoji prozi večkrat izvrstno ubesedil neko pojmovanje sreče, ki ga danes prakticirajo ideologi na oblasti in v medijih, ne da bi vedeli za svoj dolg. Kardelj pa je res zapisal nekaj, kar je na prvi pogled podobno nečemu, na kar se danes na debelo sklicujejo kot na njegovo misel, čeprav on sam tega, kar mu pripisujejo, ne bi podpisal.

Kosmač se je v svojih delih veliko ukvarjal s srečo v izkušnji navadnih ljudi. Sreča zanje ni predmet razglabljanja in razčlenjevanja. Je nekaj, kar človeka sreča v nesreči. Sreča pri Kosmaču je spremljevalka nesreče. Urežeš se in imaš srečo. Sreča je to, da nisi ostal brez prsta. Zapusti te ljubljena oseba. Še sreča, da so ti ostali pes, postelja in miza. Tak priložnostni optimizem sredi vladanja nesreče je v temeljni točki stvaren: posameznik se s srečo ne ukvarja in je ne načrtuje. Doleti ga, ko si za to ni prizadeval, in zaznamuje izgubo, ki jo je pretrpel, z znamenjem, da je preživel. Srečo je vzel nase kot zavest, da ga izguba ni pokončala.

Zdaj že lahko zaslutite, od kod danes udarjajo strele kosmačevske sreče: politiki in pisuni različnih barv nam že vsa leta krize dopovedujejo, kolikšno srečo imamo. Ne merim v prvi vrsti na zdajšnjega predsednika države. Saj rad pomaga malemu človeku pri vsakdanjih opravilih. Spričevala sreče, za katerih podeljevanje je pristojen, namreč pomilostitve, pa deli s časom primerno varčnostjo. Merim na vse tiste, ki nam pripovedujejo, kako srečni moramo biti, da so nam znižali plače in zvišali delovne obremenitve, da Slovenija odplačuje dolgove po zajetni obrestni meri, da imamo v ustavo zapisano fiskalno pravilo, da bomo imeli manj referendumov in tako dalje. Vse to je neznanska sreča, kajti, pomislite, drugače bi bila k nam prišla inkvizicija, pardon, trojka. Srečo imamo, da se nas je usmilila evropska komisija. Še sreča bo, če se bo državi posrečilo še kaj prodati, mi pa bomo še naprej lahko dvigali denar iz banke in se vozili z železnico (če bomo imeli srečo, da ne živimo ob nerentabilni liniji). Če ste iz osebnih razlogov zamorjeni, je dovolj, da se postavite v to svetlo luč in ugotovite, da imate kot državljani Slovenije še srečo. Pomislite, da pomotoma živite v Grčiji ali Ukrajini. O Siriji ali čem še bolj vzhodnem ali južnem bom kar tiho.

Kar so Kosmačevi literarni nedolžneži naivno izkušali kot poigravanje nepojasnljive usode z njimi osebno, nam hoče vladajoča ideologija prodati kot našo skupno, družbeno usodo, ki je izid neizprosne realnosti onkraj vpliva vladajočih; obenem pa imamo menda še srečo, da imamo upravljavce, kakršne imamo, saj bi bila brez njihovega naprezanja naša nesreča še veliko hujša.

V udrihanju čez državo je specifično slovensko, da je ta dojeta kot oddaljena, neprijazna, tuja instanca in hkrati kot mati, ki bi nas morala dojiti še odrasle.

Pri sklicevanju na Kardelja je osupljivo, da njegove daleč najbolj znane besede na enak način in enako napačno razumejo pisci, ki sicer ne soglašajo o ničemer – niti v svojih izpeljavah iz domnevne Kardeljeve trditve. Komentator v Financah, stranka SDS in Dimitrij Rupel na eni strani, kolumnistki v Dnevniku na drugi soglašajo, da Kardelj trdi, da si mora človek srečo poiskati sam. Vsi razumejo to kot njegovo priznanje, da posamezniku sreče ne more dati družbena instanca, se pravi država, stranka ali kaj podobnega. Izolacijo, v katero kapitalizem potiska posameznike, razumejo kot neizogibno.

Vsi ignorirajo kontekst Kardeljevega izjavljanja in nadaljevanje izjave. Kardeljeva knjižica, iz katere je iztrgana njegova misel, je bila ključni del programa Zveze komunistov, s katerim je v 70. letih ta načrtovala nikoli uresničen postopen prenos politične pobude pri vodenju družbe z države in partije na samoorganizirane skupnosti posameznikov. Kardelj govori o družbenih gibanjih in poziva posameznika, naj prevzame pobudo pri ustvarjanju pogojev za lastno srečo. Ne glede na to, kako presojamo uresničljivost ali izvirnost Kardeljevih zamisli, je iz konteksta popolnoma jasno, da je predmet njegovega razmišljanja skupna družbena usoda. »Človek sam« je zanj v tem kontekstu odločilni soustvarjalec skupne družbene usode. Sreča ni njegov solistični projekt; dosegljiva mu je le, če so zanjo uresničeni družbeni pogoji, te pogoje pa posameznik ustvarja solidarno z drugimi. Kardeljev človek pač ni kapitalistični izolirani posameznik, patološki narcis.

V udrihanju čez državo je specifično slovensko, da je ta dojeta kot oddaljena, neprijazna, tuja instanca in hkrati kot mati, ki bi nas morala dojiti še odrasle; obenem ji postavljamo zahteve, ki jim ne more zadostiti, in delamo križ čez njo. Rajši jo znižajmo na njen dejanski doseg: skupek neusklajenih ustanov, kjer se motovilijo dokaj naključno nabrani zastopniki različnih interesov, iz njihovega brkljanja pa pride ven rezultanta sil, ki jih ne obvladujejo in pogosto preseneti tudi njih same. Država je za družbo zbirka z orodjem. Če jo uporabljamo tako, je lahko družbi celo koristna. Sreča res ni ne darilo družbe posamezniku ne »socialni transfer«, a tudi ni štiriperesna deteljica, da bi jo z malo sreče našel vsak sam.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.