Maja Novak

Maja Novak

3. 1. 2014  |  Mladina 1  |  Ihta

Kramarji proti ljudstvu

Če sta socializem in etika zgolj neživljenjski konstrukt, kaj bomo rekli o pravu?

V nekem prednovoletnem televizijskem soočenju med zelo in malo-manj-zelo simpatičnimi mladci je eden od tistih, ki so bili manj, suvereno izjavil, da socializmu nasprotuje, ker je utemeljen na filozofiji, vse, kar je utemeljeno na filozofiji, pa je neživljenjski konstrukt.

No, na zdravje. Sokrat bi med takim pogovorom zvrnil trobeliko in prosil za repete. Kot ve vsak gimnazijec ... ups, kot je nekdaj vedel vsak gimnazijec, je del filozofije tudi etika; ali mladi neoliberalec meni, da je neživljenjska tudi ta?

Sodeč po informativnih oddajah, ki so v zadnjem, pogojno rečeno, normalnem tednu minulega leta od spredaj in zadaj ukleščile tisto soočenje, bi imel v tem primeru mladenič popolnoma prav; kajti tik pred prazniki so se nad podkupljive zdravnike kot jastrebi nad piščančke, kaj kot jastrebi, kot Božički s strehe pediatrične klinike zgrnili kriminalisti, in še preden je bil dan naokoli, je bil marsikateri piščanček oskubljen in s položaja v lonec dan.

Na kraj pameti mi ne pade, da bi jih zagovarjala. Vseeno pa: ali ni zanimivo, da smo se spektakularnega reševanja naših skupnih težav, odločnega in neustrašnega kakor kak Borut Pahor, spet enkrat lotili tam, kjer s skupnim denarjem plačujemo za storitve, ki nam omogočajo kolikor toliko človeka vredno življenje, ne tam, kjer ta denar ustvarjamo ali žlahtnimo? (Z veseljem se sprašujem, kdaj bodo kaki športno natrenirani specialci vdrli tudi v stanovanja sprijenih kulturnikov, o, nikarte misliti, da med nami ni takih!) Ali drugače rečeno: mar ni lepo, predvsem pa priročno, da so ti podli medicinci izpod medijskih žarometov in iz kavarniških debat dobesedno čez noč izrinili vélikega žlahtnilca varčevalskega denarja Marjana Kramarja in ustavno sodišče, ki je z malce po hokeju dišečim izidom 6 : 3 odločilo, da mora, mora, pa naj davkoplačevalce stane, kar hoče, Kramar v celoti prejeti svoj funt mesa? Namreč svojo nagrado – po znesku bi smeli sklepati, da gre za Nobelovo nagrado za največjo bančno luknjo v tej ali oni državni ekonomiji. A brž ko so izbruhnili zdravniki, mediji o Kramarjevem milijonu niso več črhnili črne ne bele.

Ker sem odpadnica iz pravniških vrst, sicer vem, da je z juridičnega vidika z razsodbo dveh tretjin ustavnih sodnikov vse v najlepšem redu. (Res pa je, da sem odpadnica postala tudi zato, ker po Picassovih besedah še noben slikar resničnosti ni interpretiral tako samovoljno kot pravniki.) Kam neki bi namreč prišli, ko bi bilo mogoče dohodke obdavčiti retroaktivno? Slovenskim pisateljem bi naša na slovenski narodni zavesti zgrajena država gotovo židane volje še malce pristrigla sleherni zaslužek, kar so jih prejeli po letu 1991, ko mi je v žep kanil prvi avtorski honorar. Take sreče sem pač. Ali kot je pojasnil vitez podjetništva Silvio Berlusconi, ko so ga sklicujoč se na neki za nazaj veljavni zakon dolgo, predolgo poskušali odstraniti iz senata: retroaktivnost je fuj.

Ko bi leta 1991 vedela, da bom morala čez slabega četrt stoletja vsako drugo črko, ki jo bom napisala ali prevedla, podariti državi, morda ne bi silila med literate.

Toda mar se v vsakdanjem življenju, tistem bednem življenju, kakršnega tolčemo uboge pare, ki bomo morale zdaj s svojimi dajatvami najrazličnejšim kramarskim bančnikom izplačati razne nagrade za brezobzirno neumnost, ne srečujemo z retroaktivnostjo, ki ni de iure, temveč de facto? Mar je na dan osamosvojitve slovenske države očetu moje prijateljice kdo rekel: ne, nikar ne bodi kmet, ker bodo čez poldrugo desetletje prišli hudi dacarji, ki ti bodo obdavčili polja in njive, od katerih živiš? Ko bi ga tako posvarili, bi se morda odločil za kak drug poklic, tako pa bo retroaktivno plačeval za izbiro življenjske poti. Ta oče je poleg tega sezidal hišo; v istem času so jo še mnogi drugi, nekateri pa so kupili stanovanje. Tudi po Jazbinškovem zakonu – zlasti po njem. K takemu reševanju stanovanjskega vprašanja jih je napeljevala država, ki zdaj obdavčuje – kaj napeljevala, rotila jih je, naj to počnejo, in tako danes marsikatera vdova in marsikateri penzionist, katerega otroci so že zdavnaj šli na svoje, sama bivata pod streho, za katero davka ne bosta mogla odšteti. Država, ki ju bo pahnila v eksistenčno stisko, je vsaj po imenu še ista, ki jima je s svojimi zakoni in usmerjanjem politike podeljevanja posojil dobesedno polagala na srce, naj gradita, kupujeta, renovirata in nadzidavata. Če pa morata danes trpeti zaradi nečesa, kar sta z najboljšimi nameni in po smotrnem preudarku naredila pred ohoho leti, mar ni to retroaktivno?

Ko bi leta 1991 vedela, da bom morala čez slabega četrt stoletja vsako drugo črko, ki jo bom napisala ali prevedla, podariti državi, morda ne bi silila med literate, temveč bi raje ostala juristka. (Nooo ... pravzaprav ne bi. Ampak glede na to, kakšen stas sem takrat še imela, bi morda lahko postala Urška Čepin.) Ko bi današnji upokojenci slutili, kako jim bodo na stara leta (nikakor ne retroaktivno!) oplenili pokojnino, to z delom pridobljeno pravico, morda zamlada ne bi iskali službe, temveč bi raje pri priči postali od lakote shujšana trupla. Vsi med nami se vsak dan spopadamo z nekakšno retroaktivnostjo, ki ne sega le toliko let nazaj, kolikor jih je minilo, odkar je Kramar možato zavrnil enako možati nasvet tedanjega premiera, naj nagrado vrne (Pahorju je nemogoče ne reči ne), temveč nas kaznuje za vse odločitve, odkar smo odrasli in nehali guliti osnovnošolske klopi.

Če sta socializem in etika konstrukt, je torej pravo še večji. Morda ni ravno neživljenjski, a živeti se z njim na trenutke ne da. To se pravi: večina nas tega ne zmore, mladi zagovorniki kapitalizma s televizijskih zaslonov pa očitno lahko; in morda prav zato čez pravo ne udrihajo enako strastno kot čez filozofijo, saj je primarna funkcija prava od nekdaj ta, da varuje njihove interese. Interese vladajočega razreda proti nam navadnim smrtnikom. Kramarje proti tistim, ki kramarji nismo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.