Janko Lorenci

Janko Lorenci

10. 1. 2014  |  Mladina 2  |  Kolumna

Breme uspeha

Tina v zanki

Vrtinec čustev, ki se vleče za Tino Nazionale, je zdaj čisto drugačen kot v njenem zmagovitem letu; zmagoslavje je zamenjal črni obup.

Najbrž drži, kar radi govorijo Massi in ljudje okoli nje: smučanje je vsaj toliko v glavi kot v nogah. Skušajmo torej pogledati v njeno glavo.

Navzgor se je prebila z nadpovprečnim telesom in z zmagovalno psiho. Brez enega in drugega ne moreš priti na vrh za dalj časa. Vendar Mazejeva ni avtomat za zmagovanje, ki začne odpovedovati šele s popuščanjem telesa. Telo je še enako dobro, zdaj dela preglavice glava, očitno ne trdna kot skala. Skakalec Prevc ima najbrž prav, ko pravi: skači, ne razmišljaj o minulih rezultatih. Toda če enkrat doživiš tak velikanski uspeh, kot ga je doživela Tina, to težko ostane brez posledic. Njeno lansko zmagoslavje je bilo preveliko, triumf neverjetno zgoščen. Domnevamo: če bi se do primata dokopala mukoma, po napetem tekmovanju, tesno, zdaj ne bi umirala zaradi vsake uvrstitve na »samo« deseto mesto.

Skratka, včerajšnji uspeh je postal današnje breme – ker ga hoče za vsako ceno ponoviti. Bila je na tronu, tam hoče ostati, a ne more, saj se preveč boji strmoglavljenja z vrtoglave višine. Z vsakim neuspehom narašča ohromljenost, z vsakim se neizmerno poveča želja po vrnitvi v uspešnost – začaran krog. Zdaj vso svojo kariero in sedanjost meri samo še z zmagovito preteklostjo in to jo hromi do neznosnosti. Krivce išče v vseh okoli sebe, dvomi o vsem, celo o sebi, zmedenost je velika. (Ne vemo, ali je pri tem pomemben tudi denar; če ga nima dovolj za nesmučarsko prihodnost, je njena prizadetost nekoliko razumljivejša.)

Kako zlesti iz zanke? Smučarka, ki očitno rada grebe po sebi in nikakor ni neobčutljiva, bi si lahko rekla več stvari. Stop, punca. Dosegla sem že ogromno, tega ni mogoče zbrisati. Tudi zdaj navsezadnje nisem slaba (Messi: Je edina na svetu, ki lahko tudi s slabim smučanjem v vsaki disciplini pride med prvih 15.). Priznam, lansko leto je neponovljivo, niti sama ne razumem tistega trajnega transa uspešnosti. A boljši časi se kljub mladim napadalnim volkuljam, kakršna sem bila nekoč sama, lahko vrnejo. Enkrat pred lanskim triumfom sem se že pobrala.

Skratka, Tina bi morala napraviti temeljito inventuro in spremeniti filozofijo: znova živeti, tekmovati in meriti svoje uspehe zdaj, v sedanjosti, ne pa se uničevati s preteklostjo. Vsaka, tudi nešportna kariera ima enkrat (kdaj, žal ali k sreči v glavnem ne vemo) absolutni vrhunec, potem sledi pogrezanje s tolažilno možnostjo ponovnih vzponov, včasih zelo visokih. Nazadovanje pa je lahko klavrno, mučno in panično ali pa obvladano in znosno.

Skratka, morala bi se na novo izumiti kot nekakšna začetnica. To je seveda lahko reči in težko narediti – celo gledalcu, ki je s Tino Nazionale postal eno. Posrkala nas je v globino svojega čustvovanja. Pač tudi zato, ker nasploh zelo visimo na svojih uspešnih športnikih. Visimo, ker nam manjka junakov, identifikacijskih točk in avtoritet, ker na mednarodni sceni zanikajo našo majhnost, ker so med javnimi figurami najbolj nesporni, neujeti v politične in druge delitve, ker so nadomestek za naša lena in neperfektna telesa, ker je njihovo početje preprosto in razumljivo (niso nekakšen Žižek, na katerega smo v glavnem tudi ponosni, a predvsem zato, ker je priznan v tujini). Na športnih junakih se lahko neškodljivo izživlja tudi patriotizem.

Lepo, normalno in koristno je imeti nacionalne (športne) junake. Tudi Nemci, Brazilci, Američani, menda nezakompleksane večmilijonske nacije, povzdigujejo svoje športne zvezde v male bogove. Ne pretiravajmo potemtakem s trditvami, da zaradi velikih športnikov norimo zgolj zato, ker smo tako zafrustrirana skupnost. Primerjalno smo čisto normalni, a precej zbegani.

Skupaj z razrvano Tino smo torej tudi gledalci potrebni terapije, saj nas je vendarle preveč potegnila v intenzivnost svojega čustvovanja. Prevelika fiksacija na »naše« lahko uniči lepoto in privlačnost športa. Seveda pa je nam laže kot njej in zdravljenje se po malem že kaže; ob njenih zdrsih žalujemo manj, zdaj spet radovedno čakamo na končni razplet tekem, tudi če je ona nekje v ozadju.

Nesrečno dekle pa še naprej živi v svojem intimnem infernu, tem groznem zaporedju okamnelih obupov, neznanske pobitosti, prav koroško samomorilske mrkosti in krhkih vznikov upanja po vsakem vsaj delnem uspehu. Na obrazu se razločno kažeta samodopovedovanje, da se bo vrnila, in hromeč strah, da se ne bo. Zraven pritiska še naglo bližajoči se Soči. Te skrajnosti ovirajo telo, da bi naredilo tisto, kar še zmore, in kar je, če bo v tej bitki z minulo slavo zmagala racionalna namesto o vsem dvomeča Tina, še mogoče – nov vzpon.

In ponovno: Tina Maze ostaja velika. Pol nacije je že mnogokrat spravila v dobro voljo, navdušenje, zanos – to je čarovnija. Čez čas bo popolnoma vseeno, ali bo letos zanič ali znova božanska. Zgodovina mrgoli od primerov slavnih, ki so vrhunec dosegli mladi, potem pa do smrti ugasnili, a je to zdaj popolnoma irelevantno – pomembno je, kar so dosegli enkrat na življenjski poti. Za Tino je po svoje bolje, da čim prej doživi svoj mali pekel neponovljive enkratne uspešnosti. Ko ga bo predelala, bo odrešena.

Zgodba z neko drugo tino ali tinetom pa se bo prej ali slej ponovila. Velikih zvezd bomo vedno imeli malo, ker nas je malo in ker se, tudi v športu, gibljemo po zgrešeni »elitistični« poti, na kateri lahko zasijejo le še zelo redki, obdarjeni s supertalentom in srečo. Z njimi pa je vedno težko tudi zato, ker jih zaradi njihove maloštevilnosti tlači večje breme (ne)uspešnosti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.