Grega Repovž

Grega Repovž

18. 1. 2014  |  Mladina 3  |  Uvodnik

Lej, zarota

V slovenski politiki sta iz starih časov ostala le še dva prava partijska povzpetnika. Ko rečemo prava partijska povzpetnika, mislimo na tisto posebno vrsto ljudi, ki so že od rane mladosti hiteli početi vse, da bi se počasi vzpenjali po lestvici bivše partije. Saj veste, na srednji šoli v organe ZSMS, pa na mladinske brigade in pohode, potem na politologijo ali obramboslovje, vmes pa v vse mogoče partijske organe, občinske, mestne, pa na vsak partijski sestanek. Ne pravimo, da so bili vsi, ki so šli na politologijo ali obramboslovje, mladopartijci, daleč od tega. Je bil pa odstotek mladopartijcev tam višji.

In kdo sta ta dva? Prav tista dva, ki se jima stari režim najraje prikazuje. Prvi je predsednik republike Borut Pahor, drugi pa Janez Janša. Takrat sta verjela v partijo in še danes verjameta vanjo. Na srečo prvi manj kot drugi, a zato prvi toliko bolj verjame v drugega. In Janša – vedno prek kakšnega »priročnega« vprašljivega bivšega obveščevalca ali sodelavca – spet in spet odkriva partijske nečednosti in zločine že več kot dvajset let mrtvega sistema in kaže na tiste, ki v nasprotju z njim res niso rinili v partijo. Saj prst usmerja v tisti čas in ljudi tistega časa, a njegova ost konča pri današnji parlamentarni levici in tudi inteligenci. Ker če ne rečeš, da, to, kar trdite, drži, če si proti tej popreproščeni manipulaciji zgodovine, že braniš partijo, SDV, Goli otok in povojne poboje.

In tako je ne glede na dejstvo, da je danes v slovenski politiki tako malo ljudi, ki so v starih časih kaj pomenili, da Janši še ene spodobne čajanke, kjer bi se spominjali sej osnovnih celic ZKS, ne bi uspelo prirediti.

Zato je danes veliko odkritje za SDS in njene satelite tisto, o čemer so na primer novinarji Mladine obširno pisali že v letih, ko je partija šele razmišljala o sestopu z oblasti, vsi drugi pa še leta po prelomu s komunizmom in z Jugoslavijo. A tiste novinarje – na primer Ervina Hladnika Milharčiča – vam bo danes prav ta politična orbita risala kot del ostanka tistega režima. Kakor bo napadala Spomenko Hribar, ki je še v času, ko se res ni zdelo, da bo partija kadarkoli stopila z oblasti, pisala in govorila o povojnih pobojih. Zgodovina se redno zlorablja, Slovenija v tem ni nikakršna posebnost: a da jo na enak način lahko vedno znova zlorablja isti človek in da mu vedno znova iz tega uspe narediti prvovrstno politično zgodbo, pove žal več o družbi kot o njem.

Pri čemer Janša ni edini, ki vidi zarote. Mar ni neverjetno, da zarote vidi tudi predsednik SD Igor Lukšič? Kako se nam je zgodilo, da imamo v politiki toliko ljudi, za katere so odgovori tako preprosti? Zarota, je zaklical predsednik SD ob razkritju, da je, ko je bil minister za šolstvo, javna sredstva usmeril v roke svojih dolgoletnih sodelavcev in sorodnikov na Fakulteti za družbene vede. Žal se je javna zgroženost usmerila predvsem v tiste, ki so z javnimi sredstvi operirali, ne pa v dejstvo, da je ta primer tako nazorno razkril, kako država ravna s sredstvi EU. Treba jih je pač porabiti. To je vse. Samo da gre, da lahko rečejo, da so jih porabili.

A evropska sredstva niso neka podarjena sredstva, ampak sredstva prav te države, teh državljanov, ki so pač do proračuna pripotovala prek Evropske unije. Mar ne bi bilo bolje, če bi končala v zdravstvu in šolstvu, v socialnih programih? Vsaka vlada hiti zagotavljati le, kolikšen del evropskih sredstev je bil porabljen. Že, a v teh razmerah večinoma neracionalno, na vseh ravneh države. Ob tem pa vlada za vlado reže socialne pomoči, nadomestila, plače in govori, da ni denarja za osnovne dejavnosti normalne države blaginje.

Zarota, zarota.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.