Kritika / Andrés Neuman: Samogovori

+ + + +

Oče pred smrtjo odpelje sina desetletnika na nepozabno potovanje. Da bi mu predal izročilo, že ded je bil šofer kamiona in stric tudi, še sam bi moral biti, pa se je obrnilo drugače. Razvažata, on vse bolj utrujen, na smrt utrujen, mali od celotne poti razume samo drobce, še najbolj se napali na najbolj nemogoče nepomembne podrobnosti, na različne vrste igrač in atrakcij ob poti. Celota mu izginja in se razblinja in od zgoščene predaje dediščine očitno ne bo haska.