Grega Repovž

Grega Repovž

21. 2. 2014  |  Mladina 8  |  Uvodnik

In spet

Večina sedanjih slovenskih politikov se s politiko ukvarja manj časa kot večina političnih analitikov v slovenskih medijih. Ko je Ali Žerdin pisal o politiki, Karl Erjavec ni še niti pomislil nanjo. Ko je Bogomir Kovač postal kolumnist Mladine, je Alenka Bratušek pisala diplomo. Ko je Vlado Miheljak napisal prvi komentar, si je Vinko Gorenak še vsak delavnik zjutraj na glavo posadil miličniško kapo. Ervin Hladnik Milharčič je bil že veteranski vojni poročevalec, ko je Zoran Janković še vodil gradnjo garažne hiše v Portorožu.

A tega na tem mestu ne poudarjamo, da bi izpeljali sklep, da novinarji in kolumnisti vedo o politiki več kot današnji politiki, niti da bi jih risali kakor modrece in bi zato politiki morali slepo upoštevati vsako analizo. Ko so novinarji pisali, da bo malomeščanska ošabnost, četudi ni bila zlonamerna, v očeh volivcev pokopala prejšnjega predsednika republike Danila Türka, so to pisali iz izkušenj, ne zato, ker bi imeli do njega negativen odnos. Ko novinarji izbirajo sogovornike, ne izbirajo nekaterih zato, ker bi imeli ti kak poseben položaj, ker bi bili levi ali desni, ampak ker jih izkušnje učijo, da so to strokovnjaki, ki se posamezni temi res posvetijo. Morda na primer dr. Dušan Mramor ne bo nikoli »streljal« tako sočnih in všečnih besed kot dr. Jože P. Damijan, nemara tisto, kar bo govoril, ne bo ravno tisto, kar si želimo slišati, a bo preprosto držalo. In ko je v času prve Janševe vlade Mramor opozoril, da se gospodarstvo pregreva, tega ni govoril, ker ne bi maral Janše, ampak ker je pač analiziral razmere in je govoril o tem, kaj se dogaja.

Seveda je ena od značilnosti politikov, da so ljudje posebnega kova in da malo manj dvomijo o sebi kot drugi. Pogledati velja sedanjo vlado. Čeprav je bila sploh mogoča zgolj zaradi jasnega sporočila javnosti, česa noče in kaj zavrača, se zapleta v točno tiste zgodbe, ki so pokopale res vse vlade pred njo. Ne razume, kaj je nacionalni interes, pa čeprav je stvar preprosta. Ne razume, da ljudje točno vedo, kaj pomeni privatizacija na silo. Ne razume, da ljudje ne prenesejo anomalij, kakršne se dogajajo v slabi banki, a ne naredi nič zoper njih in ne ukrepa. In mariborski župan Andrej Fištravec – kako se mu uspe zaplesti v nakup novega vozila, v to najbolj neumno potezo, ki jo lahko naredi politik, potem pa govoriti, da gre za napako? Morda pa je čudenje politikov pristno, ko ponavljajo neumnosti, ki so jih naredili že njihovi predhodniki in potem končali na smetišču zgodovine. A vse navedene zgodbe so v svojem bistvu le ponovitve. Pa ne farsične, le ponovitve.

Toda zato, ker je politika v svojem bistvu ena sama ponovitev, vedno znova, se ponavljajo tudi analize v medijih. Da, prav zato je treba vsakič znova, ko doživimo populistični izpad Janeza Janše, ponoviti opozorila, kam vodi njegova politika in kaj njegove besede pomenijo. Mediji tega ne počnejo, ker bi bili obsedeni z nekim politikom, ampak ker je treba vedno znova razgrinjati in razkrivati, kaj se v realnem času dogaja in kaj to pomeni. Pa čeprav gre za ponovitev. Tako kot so kredibilni mediji v Avstriji dvajset let vedno znova opozarjali na skrajnost Jörga Haiderja, kot so to počeli francoski mediji za Le Pena – in kot navsezadnje ves čas redki neodvisni ruski mediji opozarjajo na ravnanje in politiko Vladimirja Putina. Ali v Sloveniji kdo za te ruske medije reče, da so obsedeni s Putinom? Ne, Putin je ruska stvarnost in Janša je slovenska stvarnost. Lahko nam gre na živce, da smo že dvajset let ujeti v njegov vzorec delovanja – toda zato to ni nič manj naša realnost. Izredne razmere v slovenski politiki in družbi trajajo od 20. marca 1994, ko so štirje pripadniki slovenske vojske oziroma vojaške obveščevalne službe grobo pretepli, aretirali in zadržali policijskega sodelavca Milana Smolnikarja. To je bil mali državni udar, ker vojska v demokratični državi nima pravice izvajati nasilja nad civilisti. Pri čemer se je prav to zgodilo tudi Janezu Janši leta 1988, ko je bil krivično in nedemokratično obsojen na vojaškem sodišču. Spet ponovitev. Janša je bil po dogodku v Depali vasi odstavljen in od takrat vodi svojo specialno vojno, katere največja žrtev je prav ta družba.

O ponovitvi je vse zapisal filozof Søren Kierkegaard v istoimenskem spisu. Kar se ponavlja, je že bilo, sicer se ne bi moglo ponoviti, a ravno to, da je bilo, naredi iz ponovitve nekaj novega. Morda se torej zdi, da se vse ponavlja, da se vrtimo v krogu. Pa se ne. Tudi tokrat in vsakič znova je vredno ravno tako močne in brezkompromisne pozornosti. Pa čeprav se zdi le ponovitev.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.