Obrazi Sočija

Zimske olimpijske igre v Sočiju bodo imele najbrž večji učinek na BDP Avstrije kot na BDP Rusije

Veličastna kulisa zimskih 22. zimskih olimpijskih iger v Sočiju (ZOI) je za nami, začenja se veliko tišja, športno in človeško pristnejša paraolimpijada. Vrhunski šport in ves cirkus okoli njega sta že dolgo skoncentrirana politika in velik biznis. Olimpijada v Sočiju je nedvomno nosila pečat geostrateške afirmacije Rusije, najdražjega športnorazvojnega projekta doslej in pomeni hkrati politični vrhunec štirinajstletne Putinove vladavine. Učna ura Sočija je zato večplastna. Tudi za Slovenijo, ki je tu doživela izjemen in najbrž za dolgo neprimerljiv športni rezultat. Toda neskladje med športnimi uspehi in vlogo športa v državi je večje kot kadarkoli, uspešni športniki pa so povsem neznačilni predstavniki našega družbenega razvojnega modela.

Strateški pomen ZOI je bil za Putina in Rusijo določen že pred desetimi leti. V priprave za kandidaturo leta 2007 so vložili izjemne lobistične napore s Putinom na čelu. Avstrija kot najresnejša kandidatka je dobila velike posle v Sočiju, Južna Koreja naslednje igre leta 2018. Podobno, kot so letne igre v Pekingu (2008) potrjevale globalno pomembnost Kitajske in je London (2012) želel spomniti na imperialni čas Velike Britanije, so ruske ZOI želele utrditi spoznanje, da ima svet ponovno več polov moči, da se prek utrjevanja ruskega samozaupanja v svetovno politiko vrača nova stara podoba velikega evropsko-azijskega imperija. Za to idejo so potrebni jasni strateški politični cilji, brezkompromisna ekonomska kalkulacija in učinkovita organizacija ter vodenje olimpijskega projekta. Vse to je Putinova Rusija demonstrirala, in to prepričljivo.

Obrazi ZOI v Sočiju so seveda večplastni. Nedvomno je izbira krimskega obmorskega letovišča s smučarskim zaledjem kavkaških gora nekaj posebnega, ekstravagantnega, hkrati pa je to tehnično in ekonomsko izjemno zahteven projekt. V ozadju je celovita prenova Sočija in krasnodarske regije kot turistične destinacije. Z domala 40 milijardami evrov smo dobili najdražje igre doslej, 15 odstotkov tega gre za izvedbo ZOI, ostanek pa za gradnjo infrastrukture, prenovo mesta, nove turistične zmogljivosti. In to je bolj primerljivo z Vancouvrom (2010). Na drugi strani je tako obsežen in časovno skoncentriran projekt prepreden s klientelističnimi, lobističnimi in korupcijskimi potmi, v njenih labirintih je po ocenah potonila slaba petina vrednosti projekta. Olimpijada je nedvomno Putinov zasebni politično-ekonomski projekt, ki ga je osebno promoviral, usmerjal in nadziral. Poseben »olimpijski zakon« in krovno podjetje Olimpostroj sta pahnila v surovo premoženjsko razlastitev na stotine družin, ekološko sporni so bili veliki infrastrukturni projekti, zahteve trajnostnega razvoja so ostale v senci interesov ter moči političnih in poslovnih elit. Teh velikih družbenih stroškov ne bomo našli v nobeni postkalkulaciji. Toda to ni samo problem Rusov in Sočija, podobna hipokrizija olimpizma in drugih pomembnih dogodkov je doma povsod.

Ostale bodo medalje, pa tudi praznina, ki jim bo sledila.

Sloviti nemški dokumentarec Putinove igre je želel prikazati ZOI v Sočiju kot nekakšno Potemkinovo vas in izjemen narcistični Putinov politični projekt. Uporaba te metafore je sila zanimiva in zgovorna. Gregorij A. Potemkin je bil izjemno uspešen guverner Nove Rusije, južne Ukrajine in Krima. Lažna podoba kulis ob Dnepru, ki so leta 1787 pozdravljale karizmatično kraljico Katarino Veliko, so dejansko politična domislica Georga von Helbiga nekaj let kasneje v Petersburgu, ki je nastala zaradi mednarodnih diplomatskih interesov, pa tudi dvornih spletk, kamor je nedvomno sodilo tudi ljubezensko razmerje med Potemkinom in kraljico. Obakrat so očitno imeli prste vmes Nemci, takrat in zdaj so interesi in zvijače prekrivali dejanske usode običajnih ljudi. Spomnimo se samo natolcevanj glede napak pred ZOI, ki so zbledele v prvih dneh po začetku iger.

Podobno velja tudi za nategovanja glede ekonomike teh iger. Politično-ekonomsko so reči razmeroma jasne. Mnogih družbenih stroškov (ekologija) in koristi (ugled, ponos) projekta ne moremo izmeriti, vsi drugi ekonomski učinki pa so dolgoročni in razdrobljeni. Primerjave so lahko presenetljive. Vrednost projekta ZOI Soči pomeni 2,4 odstotka ruskega BDP-ja, Atene (2004) so grškega obremenile za več kot sedem. Zadnjih deset olimpijad (1968–2012) kaže, da olimpijske igre niso vplivale na BDP in zaposlenost gostiteljskih držav, vpliv je zgolj lokalen in začasen. Bistveno se poveča samo mednarodna trgovina. Ekonomska liberalizacija je edini pravi prispevek iger, »olimpijski učinek« pa opazimo predvsem v plačilni bilanci. Še najbolj usodni so lahko fiskalni zapleti z zadolževanjem. Barcelona (1992) je centralno in regionalno vlado obremenila z domala štirimi milijardami evrov dolga, Atene (2004) so prispevale končni kamen k sedanji grški dolžniški krizi. Toda ZOI v Sočiju ne bodo imele pomembnega učinka na rusko gospodarstvom, niti glede rasti in zaposlenosti niti pri javnem zadolževanju, saj je polovica finančnih virov zasebnih. Najbrž bodo ZOI v Sočiju imele večji učinek na BDP Avstrije kot na BDP Rusije.

Ko so bile letne igre v Pekingu, so gruzijske enote gazile po Osetiji, med igrami v Sočiju je Ukrajina doživela politični prevrat. To lahko v trenutku zasenči Putinov uspeh z ZOI, varljivi mir olimpizma pa obrne v nevarne politične, ekonomske in vojaške igre. Krim je zibelka Rusije, jugovzhodna Ukrajina velja za njen mehki trebuh in tega niti v Bruslju niti v Washingtonu ne bi smeli spregledati, ko razmišljajo o »evropeizaciji« Ukrajine, širitvi EU in Nata.

Podoba Sočija je kot mavrica. Za Ruse in Slovence bo vedno oznanjala sonce, drugi bodo v tem videli prihajajoče nevihte. Ostale bodo medalje, pa tudi praznina, ki jim bo sledila. Mavrica je privid, slabe izbire pa so realnost. Toda to je usoda, s katero bomo morali preživeti tudi po Sočiju.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.