Maja Novak

Maja Novak

28. 2. 2014  |  Mladina 9  |  Ihta

Naprej v preteklost

Ali: Od jezika k moji babici, politični analitičarki, in spet nazaj

Preljubi kristjani! Ali ste vedeli, da je bil točno pred tednom dni, 21. februarja, svetovni dan? Seveda ste, kdaj pa ni tega ali onega svetovnega dneva. Toda ali ste vedeli, da je bil to svetovni dan materinščine? Ali ste ga praznovali, ste nazdravili slovenščini s kapljico rujnega? Seveda ne. Je bilo pač preveč dela z olimpijskimi igrami.

Vsem našim olimpionikom globok priklon. Sedem je pravljično število, osma pa je vsaj po Pratchettu barva magije. Ampak med prenosi olimpijskih tekem je tisoč in prvič spet postalo jasno, da bi, ko bi kdaj kdo priredil olimpiado jezikov, naši tekmovalci v kategoriji »novinarska špraha« klavrno pogoreli. Da jih ob vrnitvi v domovino na letališču ne bi pričakali harmonika in maligani, je kajpak jasno. Komu je sploh mar izbrana slovenščina?

Pokojnemu predsedniku dr. Drnovšku žal ni bila. Nekoč je dejal, da v skrbi za slovenščino ne kaže pretiravati, saj se bomo čedalje pogosteje sporazumevali kar v angleščini. Nato je zbolel (nekateri trdijo, da je takrat začel brati knjige, nedvomno pa jih je nekaj napisal), dejal še marsikaj takega, o čemer bi se dalo razpravljati, in nazadnje umrl. Žal mi ga je, slehernega človeka mi je žal, ampak zame je bil mrtev v trenutku, ko se je znebil navedene trditve. Mrtev s stranko LDS vred.

Vendar tudi moja babica Angela, mamika imenovana, ni bila naklonjena modrovanju o tem, »al’ prav se piše kaša ali kasha«, ali, kot je imela navado reči, »ali je vejica milimeter bolj levo ali desno«. Mamika je ljubila mene, mojo hčer, mojo mamo, televizijska poročila in časopise, kak véliki ljubitelj knjig pa ni bila. Za to, da bi uvidela, kako usodne posledice ima lahko malomarna raba jezika, ji ni imelo smisla pripovedovati zgodb iz stare Grčije, v katerih je obsojenec ob glavo, ker neki polpismeni rabelj kraljevo sporočilo »usmrtiti ne, osvoboditi« prebere kot »usmrtiti, ne osvoboditi«. (Pravzaprav te zgodbe niti današnjim mladcem nima smisla pripovedovati. Gotovo so prepričani, da »starogrški junak« pomeni grškega upokojenca, ki se na trgu pred parlamentom – nam jezikovnim policajem se v tem kontekstu zdi malce ironično, da se trg imenuje Sintagma – zažge v znak protesta proti varčevalnim ukrepom.) Mamika bi na to trezno dejala, da usmrtitve niso odvisne od vejic, temveč od tega, ali je kdo pismen in »njihov« ali nepismen in »naš«. (Mamika ni ljubila komunistov.) In ko bi bila še danes med nami, bi se ob spremljanju poročil iz Ukrajine gotovo čudila, zakaj tamkajšnja javnost tre jezikovne orehe, sprašujoč se, ali je bil Janukovičev padec »državni udar« ali ne; seveda je bil državni udar, bi pribila, in prav je, da so ga izpeljali.

Ampak mamika je imela preroške sposobnosti. Tako je vedno takoj, ko je (takrat še komunistična) vlada oznanila, da ne bo omejila prodaje olja, sladkorja, bencina, čokolade in mesa, začela kupovati olje, sladkor in čokolado. (Bencin ni bil v njeni pristojnosti, na meso pa v naši družini tako ali tako nihče nikoli ni bil mahnjen.) Mrkega obraza je navrgla, da se vedno vsi rezi začnejo z obljubami. Mamika je žal preminila v letu osamosvojitve, sicer bi lahko svoje preroške sposobnosti s pridom uporabljala tudi v novi državi. Denimo ob sintagmi »popis nepremičnin (saj veste, tisti leta 2007, ki je drago stal in v katerem sta na sleherno postavko prišli vsaj po dve napaki) ne poteka zato, ker bi načrtovali uvedbo davka na nepremičnine«. Ali drugače povedano, mamika, ki ni ljubila komunistov, tudi vlad, ki so se zvrstile za njimi, ne bi ljubila. Verjetno bi pripomnila, da (zlasti ob primerjavi zadolženosti stare Juge in mlade blondinke Slovenije) med »njihovimi« in »našimi« sploh ne vidi razlik.

Zakaj je dobro poznavanje maternega jezika koristno? Da si lahko pravi čas pesimist.

Mamika ni ljubila športa. Zato bi namesto olimpijskih iger zadnje tedne spremljala novice o podpisu koalicijske pogodbe med oligarhi številka ena in oligarhi številka dve, tri in štiri, ki naj oligarhom od ena do »žnj« zagotovi vladanje »od tod do večnosti«; ker pa bi si zapomnila sleherno izjavo, bi ji jaz lahko končno pojasnila, zakaj je treba dobro znati materinščino in pozorno prisluhniti vsemu, kar kdo izreče; »tam z lece, z visoke«, saj veste.

»V plače in pokojnine ne bomo posegali, RAZEN če se ne bomo o tem prej dogovorili s socialnimi partnerji,« je rekla premierka – no, približno tako, a tisti »razen« je bil zagotovo tam in z velikimi črkami se je risal na ozadju povedanega; ko bi vi, ljubi kristjani, za hip odvrnili pogled od smučišč, skakalnic in biatlonskih steza v daljnem Sočiju, bi ga najbrž opazili sami. In začeli domov tovoriti olje, sladkor in čokolado, da bodo pri roki po posegu v plače in pokojnine. Kajti ko bi znali slovensko, bi slutili, kaj sledi. Sicer še ne vem, kako bo vlada socialnim partnerjem zvila roko, da bodo privolili v »posege«, in ne vem, ali je mogoče tudi »socialne partnerje« kupiti (sploh pa Semolič ne bo večno na čelu sindikatov), vendar nam jezikovnim histerikom taka sintagma daje že zdaj jasno vedeti, da bo še huje.

Zato je dobro poznavanje maternega jezika koristno, vidite? Da si lahko pravi čas pesimist. Tistim, ki niso jezikoslovci, je zadevo v vsakemu gorjanu razumljiv jezik nekaj dni po nastopu Bratuškove sicer prevedel minister Čufer: najhuje, je rekel, je vedno tik pred koncem krize, ker pa se ta končuje, moramo prav zato pričakovati še več gorja. Ali ni imenitno? Iz dneva v dan bomo živeli slabše, a vedrega srca, saj nam bodo oligarhi od ena do »žnj« ves čas dopovedovali, da je naše trpljenje znak gospodarskega okrevanja. Dopovedovali in nas osrečevali v slovenščini. Zdaj pa povejte: mar ni to dokaz, da je jezik nekaj prelepega?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.