Marcel Štefančič jr.

28. 2. 2014  |  Mladina 9  |  Kultura  |  Film

Panika

Panika, 2013
Barbara Zemljič

Blazno resno o closetu.

Na kaj misli ženska, ko vara svojega moža? Za začetek, Vera (Janja Majzelj) opravlja tipični ženski poklic – preživlja se kot medicinska sestra, negovalka ran, jasno, moških. Vsaj tak je podton. Kajti Vera je tudi mati in žena, tipična ujetnica zatohlega, zaležanega, kletkastega, “steklenega” zakona.

Nikoli se ji nič ne zgodi! “Kot bi v mrliški vežici čakala na začetek pogreba,” bi rekla Bette Davis, ki se je tako počutila v filmu Onkraj gozda. In ko Vera sklene, da bo svojega bajsastega, plešastega, dolgočasnega moža (Gregor Zorc) prevarala z družinskim prijateljem (Vladimir Vlaškalić), se ji po glavi mota tole: joj, hčerki sem obljubila, da bom doma, možu, da mu bom skuhala kosilo, poln pralni stroj imam, pa še tisti bombažni moderc imam – ne sme me videti nage! Vera – podobno kot Lee Remick v Dolgem vročem poletju – ni oblečena za seks, ampak za dom. Da bi skočila čez plot, se ji ni treba niti preobleči. Kar je dobro: ko se naslednji dan vrne domov, ne izgleda kot prešuštnica, ki jo je zdelal seks, ampak kot žena-mati-gospodinja, ki jo je zdelal dom, zato se lahko jeznemu, zaskrbljenemu možu – kje si bila!? – tudi zlahka in kredibilno zlaže, da je hotela narediti samomor. Kaj pa naj reče? Nekaj si mora izmisliti! In možu kapne – zdaj jo razume. Zdaj bo vse drugače in bolje, stisnil jo bo k sebi in osrečil, zbližala se bosta, začela znova: za začetek jo pošlje k psihiatru. Vsi jo imajo za malce noro. Da bi govorila resnico, mora lagati. Da je ženska, ki se hoče emancipirati (ki hoče tudi živeti, ne pa le služiti domu, družini, možu ipd.), nora, je kakopak stereotip, star kot patriarhat in Hollywood. Toda ironično: Vero, ki skuša zlesti iz klasičnega patriarhalnega stereotipa (da so kariera ženske dom, družina in mož), reši prav patriarhalni stereotip (da je nora, ker s tem, kar ima, ni zadovoljna in ker hoče nekaj več). Da bi zbežala iz enega stereotipa, se potuhne v drugega. Stereotip je najboljša krinka ženske – to, da se zna tako dobro delati inferiornejšo od moža, je znak njene superiornosti. Moškemu se zgodi le to, kar se mu mora – Veri se zgodi vse, kar se ji lahko. Njena kariera ni dom niti služba – njena kariera je njeno skrivno življenje. Kar pomeni, da je tam, kjer so bili geji pred tridesetimi ali pa petdesetimi leti – in closet. Panika, posneta po bestsellerju Dese Muck, se tej ženski ujetosti med dva stereotipa, med dve smrti (med dva plešasta bajsija, če hočete, ampak to je že spoiler), nasmehne, magari na stežaj, pri čemer na stežaj odpre tudi logiko same naracije, kar je seveda le evfemizem za kopičenje dogodkov v življenju ženske, ki jih klasična moška naracija, s pomočjo katerih filmi režirajo naš pogled in našo percepcijo družbe, odpravi kot nedogodke, toda kot ste opazili, ne pravim, da je Vera slovenska Bridget Jones. Ne, Vera je slovenska Joan Crawford, slovenska Bette Davis, slovenska Olivia de Havilland, slovenska Kay Francis, slovenska Barbara Stanwyck – Bette Davis in ostale so namreč ta closet, v katerem so ženske igrale vloge, da bi preživele, utajevale svojo ženskost in umirale od tega, da so ženske, doživljale v starih holivudskih melodramah (ja, njihova neodvisnost je bila rojena v nevrozi, kot je nekoč rekla Janine Basinger), toda smrtno resno, medtem ko ga Vera doživlja le blazno resno.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.