Marcel Štefančič jr.

28. 2. 2014  |  Mladina 9  |  Kultura  |  Film

Pompeji

Pompeii, 2014
Paul W.S. Anderson

proti

Film, ki si je v napoto.

Pompeji se začnejo kot Gladiator in končajo kot film katastrofe, recimo Vulkan ali pa Dantejev vrh: Vezuv, dobro znani vulkan, leta 79 apokaliptično izbruhne in pokonča vse živo. Tudi nedolžne. In tu je paradoks: umre na tisoče ljudi, vam je pa povsem vseeno.

Videli ste Dantejev vrh – navijali ste za Pierca Brosnana. Videli ste Vulkan – navijali ste za Tommy Leeja Jonesa. Tu pa navijate za vulkan. Vulkan ni le glavni zvezdnik filma, ampak kaže tudi več življenja, več emocij in več barv kot liki. Pompeji so film, ki so mu liki – vključno z ljubimcema, keltskim gladiatorjem (Kit Harington) in njegovo pronceso (Emily Browning), ki preigravata največje hite Titanika – le v napoto. In ki komaj čaka, da vsi ti pompejanski liki enkrat za vedno obmolknejo. Senaristi se s karakterizacijami niso ravno pretegnili. Vnaprej so jih odpisali, ker so vedeli, da so obsojeni na smrt. Zakaj bi se torej mučili z njimi? Kar pa velja tudi za sam film: le zakaj bi se mučili z njim, če pa bo na koncu vse odplaknil Vezuv? Pompeji so film, ki je v napoto samemu sebi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.