Vid Pečjak in Milan Štrukelj: Ustvarjam, torej sem

+ + + +

Profesorja psihologije in medicine v pokoju sta družno popisala fenomen ustvarjalnosti.

Navadno velja, da je ustvarjalnost največja v mlajših letih, avtorja pa sta predstavila polemični pogled, ki ustvarjalnosti ne postavi meje. V nobeni smeri – z genialnostjo lahko presenetijo tako otroci kot starci.

Toda kaj je sploh umetnost ustvarjanja? Knjiga niha med dvema poloma, enkrat ustvarjalnost omeji na dela umetnosti, znanosti, politike in tehnike, drugič ji podeli širši smisel, ko vanjo všteje tudi frommovski lik slehernika, ki ga vodita domiselnost in radovednost.

Pokojni akademik Andrej O. Župančič je svoje zadnje delo posvetil vprašanjem, kako se v posamezniku porodi ustvarjalnost, in se omejil na refleksijo konkretnih razmišljanj, Pečjak in Štrukelj pa merita bolj na iskanje idealnih zunanjih okoliščin (v družini, šoli, družbi, službi), ki jo spodbujajo, večinoma jo namreč zavirajo. Ker je delo napisano v več kot 50 razdelkih, lahko obravnava številne aspekte, kot so prožno in gibko mišljenje, aha doživetje, zapisovanje misli, ribja kost, neustvarjalno vs. ustvarjalno učenje, prazni klepeti, domovanje na spletu et cetera. Ta plus pa je hkrati tudi minus. Tako denimo pronicljivo načne temo samovzgoje, ki pa jo zaključi po dveh odstavkih, torej še preden jo začne.

Knjiga pod descartovskim naslovom odpira relevantna vprašanja in prinaša različne teoretske uvide, vendar je napisana precej shematsko in s kančkom pomanjkanja ustvarjalnosti.