Janko Lorenci

Janko Lorenci

21. 3. 2014  |  Mladina 12  |  Kolumna

Pogovori in izgovori

Nesodelovanje v alternativi

Za negotovost, ali se bo alternativi posrečilo zriniti v parlament, je deloma kriva alternativa sama. Dogajanje v njej je kar živahno. Postaja manj razdrobljena, kar je dobro, nastali sta dve vodilni alterstranki, Solidarnost in Iniciativa za demokratični socializem (IDS). Med njima so razlike, podobnosti in nekaj skupnih težav.

Solidarnost je za ohranitev kapitalizma, vendar temeljito očiščenega neoliberalizma. IDS je nosilec edine res alternativne ideje – socializma. Socialisti so programsko gledano revolucionarji, saj so za odpravo kapitalizma s trgom vred. To vsebinsko radikalnost blaži sprejemanje parlamentarizma, strankarstva itd., se pravi sprijaznjenost s postopnim približevanjem cilju. V toliko so pragmatiki in realisti.

Obema strankama sta skupni vsaj dve kritični točki – vodenje stranke in medsebojno sodelovanje.

Ne Solidarnost ne IDS nista klasično vodeni. Na čelu prve je voditeljski trojček, druga si je omislila kolektivno vodenje. V času izrazito poosebljene politike, ko so programi za volivca praviloma globoko v ozadju, je to močan volilni minus. Toda trojka na vrhu Solidarnosti je cena, ki jo je nova stranka morala plačati, da je sploh lahko nastala iz treh skupin. Pri socialistih naj bi kolektivno vodenje skrbelo za to, da bi stranka ostala demokratična in hkrati tudi gibanje. V stranki mislijo, da javnost Luka Mesca, koordinatorja sveta stranke, dojema kot voditelja tradicionalnega tipa. Vendar si bosta morali obe stranki že zaradi volilnih ozirov prej ali slej omisliti klasično vodenje z enim voditeljem. To seveda vsebuje tveganje, da voditelj požre stranko (kot Janša SDS ali svojčas Pahor SD).

Še veliko kočljivejše in pomembnejše je vprašanje medsebojnega sodelovanja. Stranki sta načeloma zaveznici, v praksi pa tekmici. Programsko se deloma prekrivata in se potegujeta za bolj ali manj iste volivce (neopredeljeni in nezadovoljni volivci zlasti SD).

Več vneme za sodelovanje kažejo solidarci, morda zato, ker so večji realisti, ker se čutijo šibkejše in mislijo, da bi se v zavezništvu s socialisti laže znebili očitkov o stranki starih, znanih obrazov. Socialisti njihove pobude bolj ali manj ignorirajo, češ da ima absolutno prednost uveljavitev ideje in nosilca socializma, sodelovanje z drugimi strankami pa bi temu cilju lahko škodilo. Povezali bi se le s tistimi, ki sprejemajo njihov program. Solidarnost ugovarja, da je to diktat, ne pa kompromisna drža, nujno potrebna za odnos dveh. Socialisti odvračajo, da so tudi za sodelovanje s Solidarnostjo, vendar le projektno, od točke do točke.

Verjetno so prepričani, da se lahko v parlament prebijejo sami, saj naklonjenost socializmu narašča. Najbrž pa »nečistega paktiranja« ne bi dovolilo niti zagnano socialistično članstvo. Skratka, socialisti jahajo na tem, da so nosilci edine programsko izrazite alternative in neobremenjeni s sodelovanjem v etablirani politiki. V tej drži sijajne osamljenosti je nekaj racionalnosti, nekaj rahlo vzvišene ekskluzivnosti in precejšen deficit realizma.

Zelo normalno je, da skušata še sveži stranki najprej skovati svojo identiteto, doseči notranjo strnjenost in skupinsko pripadnost. Toda dlakocepsko poudarjanje medsebojnih razlik je škodljivo; alternativa kot celota bi se morala profilirati predvsem v razmerju do etablirane politike, tudi leve. Res so razlike v njej pomembne (humani kapitalizem proti socializmu). Toda kratkoročni cilji obeh alterstrank so enaki ali zelo podobni – solidarnost, prerazdeljevanje BDP, močan javni sektor … Njuno sodelovanje bi bilo torej upravičeno tudi programsko.

Še bolj pa je nujno s pogledom na realni svet politike, v katerega hočeta vstopiti. Če med njima ne bo sodelovanja, ampak tiha, slabo prikrita vojna, se bo še okrepil vtis o prepirljivosti politike, še posebej leve, pa tudi alternativne. Volivci bežijo pred prepirljivostjo kot pred kugo.

Alternativa nesodelovanja je preprosta in surova – nevarnost, da ne bo nobena alterstranka prišla v parlament, čemur bo sledilo njihovo vegetiranje in izginotje. V Sloveniji nove stranke nastajajo zlahka, obdržijo pa se skrajno težko. Skratka, ni se treba objemati, razlike naj ostanejo, sodelovati pa bo treba – v predvolilni zvezi ali kako drugače. Logika sodelovanja je jasna: skupaj bosta stranki nagovarjali bistveno širši krog ljudi in si morda kar podvojili glasove. A ne gre samo za stranki, gre tudi za njuno širšo odgovornost: z nesodelovanjem in medsebojnim mikastenjem cementirata status quo, ki ga menda hočeta spremeniti. Naj se izvolita spomniti, da brez sodelovanja zelo različnih skupin, ki so se zmogle dogovoriti tudi za enega voditelja, niti občudovane Sirize ne bi bilo.

Skratka, če stranki ne bosta sodelovali, ne bosta storili tistega, kar zahteva čas in kar omogočajo razmere – prišli v parlament in začeli vplivati na dogajanje. Postali bosta žrtev svoje majhnosti.

V strahu pred prihodnostjo in do vratu sita sedanjosti se zdi večina Slovencev prvič bolj pripravljena na spremembe. Hkrati grozi, da bo to ljudstvo kronično kratkega političnega spomina znova neumno ravnalo po starem: razočarano nad aktualno oblastjo bo volilo prejšnjo, ki ga je prav tako že stokrat razočarala. To ziheraštvo postaja prav pogubno. Zato je dobro, da so v dosedanjo otrplost naposled začele vrtati tako zahteve po temeljitih popravkih kapitalizma kot tudi ideja socializma. To stoletje bo tudi stoletje boja med starim kapitalizmom in novim socializmom.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.