Janko Lorenci

Janko Lorenci

28. 3. 2014  |  Mladina 13  |  Kolumna

Vsi oportunisti, vsi hlapci?

Za oportunizem je malo opravičil

Znani tožilec Jože Kozina je v intervjuju za Glasnik nedavno rekel: »Slovenija je vsota posameznikov, ki samo govoričijo in se niso pripravljeni izpostaviti in so kot nebogljena čreda ovac, ki jih lahko ’botri’ brez težav ne samo strižejo, ampak po potrebi tudi oderejo.«

Kozina na svoj ostri način govori o našem oportunizmu, hlapčevstvu, konformizmu, pasivnosti. Po Wikipediji je oportunist tisti, ki zavestno izrablja okoliščine, da si pridobi sebično prednost, pri tem pa zanemarja načela in posledice svojega ravnanja za druge.

Po tej definiciji se v Sloveniji množično vdajamo oportunizmu. Bolj kot drugi? Ker ni znanstveno merljiv, je govorjenje o njegovi nadpovprečni vseprisotnosti prej ko ne del naše skrajnostne samopodobe – nihanja od počeznega samoobtoževanja do nekritičnega samopovzdigovanja. Vsekakor pa prebiva tu v znatnih količinah.

Doma je v vseh nadstropjih družbe in nastopa v mnogih oblikah. V politiki se na primer kaže v obupnem kontrastu med njeno servilnostjo navzven in gospodovalnostjo navznoter. Oportunistične so lahko tudi celotne skupine, na primer zdravniki ali upokojenci, ki si skušajo z grupiranjem pridobiti parcialne koristi na račun celotne družbe. Toda oportunizem je tudi del vsakdanjega življenja množic – tako rekoč dihamo ga. Ta »spodnji« oportunizem podpira in opravičuje oportunizem v višjih slojih družbe in obratno. A odločilno se pretaka od zgoraj navzdol.

Razširjen oportunizem lahko posameznikom ali skupinam pridobi začasne koristi, toda seštevek takih ravnanj za celotno skupnost (skupino) je slab, navsezadnje pa kot bumerang udari tudi oportuniste. In mimogrede kaznuje še nič krive neoportuniste.

To pomeni, da je to stanje duha ne samo bedno, ampak s stališča večine tudi neracionalno, neumno. Če bi bilo na primer v družbi več odkrite javne razprave, več vsaj besednega odpora proti očitnim anomalijam, bi jih bilo manj. Molk takrat, ko bi bilo treba govoriti, je ena najbolj razširjenih oblik oportunizma. Ta je človeku deloma resda vrojen. A tu je tudi razum, ki pravi: če se bo dobro godilo skupnosti, če bo prevladovala solidarnost, boš varnejši tudi ti. Toda ker pripadnost osnovni skupnosti (državi, družbi kot celoti) peša, se – v nasprotju s tem, kar govori razum – krepita skupinski in individualni oportunizem.

Pogosto je slišati, da smo oportunisti tako rekoč vsi, s tem pa ohranjamo pri življenju sprevrženi sistem. To je po svoje nevarna teza, še zlasti, ker deloma drži. Hkrati je globoko zgrešena. Prvič zato, ker vsi niso oportunisti. Brez takih sploh ne bi bilo kritične zavesti o škodljivosti oportunizma. Drugič, vsi oportunizmi niso niti približno enako škodljivi. To pomeni, da ni niti približno enaka niti odgovornost, ki izhaja iz njih.

S tem je tesno povezano vprašanje, kako ven iz splošnega oportunizma, konformizma, hlapčevstva (pri čemer je jasno, da se jih docela ne bomo nikoli znebili). En odgovor (idealističen ali makiavelističen, po želji) se v bistvu veže na tezo o oportunizmu in krivdi vseh in pravi: vsakdo naj najprej počisti z oportunizmom pri sebi, potem pa se bo družba sama po sebi izboljšala. Teza je mikavna, vendar odgovornost za spremembe razdrobi na neštevilne posameznike, vplivne in nevplivne. Hkrati se postavlja vprašanje: ali ne bomo, če bomo čakali na družbo idealnih posameznikov, čakali v nedogled? In tretjič, kaj bo tisti sunek, ki naj bi premaknil množico posameznikov? Stiska, katastrofa, božji preblisk?

Tako gre odgovor prej iskati v tradiciji: stvari po navadi premikajo skupine in karizmatični posamezniki, ki pa pri tem seveda jahajo na splošnem nelagodju, nezadovoljstvu, stiski.

Za oportunizem je v bistvu malo opravičil. To velja zlasti za majhne skupnosti, kjer je škodljivost oportunizma očitna in kjer bi bilo mogoče stvari izboljšati že z malo neoportunizma večine. Na nacionalni ravni je to teže, ker je družba bolj razdrobljena in interesno pisana, vztrajnost sistema večja, vse skupaj je bolj odmaknjeno od posameznika in bolj nepregledno. Zato je splošni interes nejasen, pogosto pa tudi zavestno potvorjen. Ta čas nastopa predvsem v obliki abstraktne pravičnosti, enakosti, konkurenčnosti itd., njegove bistvene konkretne forme pa so zamegljene ali vsiljene večini s pranjem možganov. Značilen primer za to je privatizacija, domnevno univerzalno zdravilo zoper krizo in družbene anomalije. V taki zmešnjavi, brez razpoznavnega, realnega in kolikor toliko konkretiziranega splošnega interesa lahko bistveno bolj uspevajo skupinski in individualni oportunizmi, to pa cementira splošni status quo. Tudi posameznik bo, če splošni interes ni jasen, prej in z manj slabe vesti ravnal oportunistično in egoistično.

V tej zmedi in z deloma že opranimi možgani se ljudstvo samo pomaga držati v morda najhujši obliki splošnega oportunizma, hlapčevstva, konformizma, neumnosti – za spremembe ne izkoristi volitev. Deloma ga opravičuje, da doslej ni imelo razločne alternative in da se je po spodletelem socializmu zdel kapitalizem samoumevna in najboljša mogoča ureditev. Eno in drugo se zdaj polagoma spreminja.

Za nekatere marksistične kritike je oportunizem bistvena sestavina kapitalizma. Vendar tako stanje duha presega posamične družbene ureditve – nobena ni odporna proti njemu, že zaradi človekove narave. Verjamemo pa, da kapitalizem zlasti v svoji sedanji neoliberalni obliki slabe značilnosti posameznikov in družbe samo krepi. Tudi oportunizem. Si upa kdo trditi, da se je s samostojnostjo, demokracijo in kapitalizmom pri nas zmanjšal?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.