Maja Novak

Maja Novak

28. 3. 2014  |  Mladina 13  |  Ihta

Tudi na Poljskem so siromaki in ženske

Ali: Gremo mi na lepše, drugič

Te dni me spet čakajo avtobusi in vlaki. Hura. Kar strpeti ne morem. Po vsej združeni Evropi gre javni promet iz leta v leto bolj rakom žvižgat, in premožnost te ali one države s tem nima opazne zveze: pojav je najbrž bolj v sorodu z novo kapitalistično pametjo. Le zakaj bi kdo, na primer država, na primer EU, podpiral javni promet, ko pa lahko z odpravljanjem tega podpira precej bolj rentabilno avtomobilsko industrijo? Na Poljskem so avtobusi resda manj grozni od tistih na Primorskem, med vožnjo iz Krakova v Varšavo lahko celo poskusiš deskati po spletu, to pa morda kaže pripisati dejstvu, da se z njimi vozijo tudi turisti.

Čeprav imamo pri nas polna usta turizma, tistih dveh ali treh manj petičnih mladih turistov z nahrbtniki, ki so ob pogledu na zemljevid naivno prepričani, da je, denimo, iz Kobarida v Črnomelj in nazaj mogoče priti v enem dnevu, še nihče ni opazil. Ko sem izvedela, da je najvišja evropska priprošnjica in patrona potnikov v javnem prometu naše gore list, me to ni presenetilo. Slovenke pač že od nekdaj raje kot doma pospravljamo po tujih hišah.

O poljskih vlakih pa ne bi. Ena od mojih znank kratico PKP (Polskie Koleje Państwowe, poljska državna železnica) izgovarja z enakim strahom kot jaz imeni podjetij Avrigo in Veolia. A vsaj tisti vlaki, na katerega enem bom trpela v soboto, so nekdaj vozili po voznem redu. Vlak me bo namreč peljal v Oświęcim, Auschwitz po domače, zagovorniki diktatur pa nikoli ne pozabijo poudariti, da so bili vlaki nacistične Nemčije točni kot ura. Točnost je pomembna vrlina, zato se še danes tudi v Sloveniji najdejo taki, ki si srčno želijo naslednjega firerja, generalisima, vožda ali podobno domačo žival. Kot so mi povedali, jih je bilo v minulih dneh večinoma mogoče najti na pločniku pred ljubljanskim sodiščem.

Poleg avtobusov in vlakov pa Poljaki poznajo še nekaj zanimivih javnih prevoznih sredstev.

Prvič, kamione. V vaseh v poljski obmejni pokrajini Kresy podjetni »kamiondžije« zjutraj na keson natovarjajo mamke in jih nato odpeljejo v najbližjo ukrajinsko vas, tam pa ženice zamenjajo nekaj škatlic cigaret za gotovino ter si s pribitkom omislijo kako klobaso. Tako veliki siromaki »bogatijo« na plečih še večjih siromakov, ali z besedami lisičke iz slovenske ljudske pravljice: »Bolni bolnega nosi.«

Še zanimivejši so avtobusi ob nasprotni državni meji, na katerih praviloma tudi sedijo le ženske.

Te gredo na Češko splavit, ker je splav na Poljskem kajpak prepovedan, ponudba poljskih prevoznikov pa se je v skladu z novo evropsko podjetniško miselnostjo prilagodila povpraševanju; to ni nič nezakonitega. Hkrati so te potnice, ki jim Poljaki pravijo »romarke«, dokaz, kako uspešna je prepoved splava, za katero so se ob sprejemanju slovenske ustave precej glasno in grobo zavzemali tudi nekateri moji rojaki; enako glasno in grobo, kot so se za še-ne-pravnomočne podkupljence zavzemali demonstranti z Miklošičeve. Morda so bili celo isti.

A desnica se nikjer ne da: če že ničesar ne more doseči, bo vsaj sejala nemir in zbujala občutek krivde, čeprav je težko reči, kaj bi sploh imela od prepovedi splava; poleg tega, da bi sejala še večji nemir in zbujala še večji občutek krivde, seveda – tudi to je najbrž za kaj dobro. Pranje možganov je močno orožje. Te dni sem gledala pošasten film, nekakšno tipično poljsko žajfnico, podobno ameriškim ali bollywoodskim. Ko nosečnici, ki trpi za levkemijo, povedo, da bi bilo zaradi pretrganja zdravljenja med nosečnostjo ogroženo njeno življenje in bi zato celo po poljskih zakonih smela splaviti, se junakinja našega časa odloči, da bo vseeno tvegala; kmalu po rojstvu hčerke umre, a umre srečna. Ko bi zmogla verjeti v patrone in priprošnjice, bi se pri priči podvizala v cerkev in pristojno svetnico prosila, naj nobena ženska ne pride pod vpliv te limonade in ne sprejme podobno usodne odločitve. Tako pa se lahko le spomnim incidenta, ki se je pred davnimi leti zgodil pri nas.

O poljskih vlakih ne bi. Ena od mojih znank kratico PKP izgovarja z enakim strahom kot jaz imeni podjetij Avrigo in Veolia.

Pisalo se je leto 1991, sprejemala se je ustava, delala sem pri Slovencu in prav v tistih dneh so me »povišali« v urednico pisem bralcev; tako sem spoznala, kaj vse smo ljudje sposobni izbruhati na papir. Pisma, katerih nemajhno število je zagovarjalo črtanje 2. odstavka 55. člena, je namesto mene sicer poskušala urejati direktorjeva tajnica. »Tole je treba objaviti!« je s plosko dlanjo predme treščila slehernega tistih izbruhov. Medtem pa se je pred kamerami zgodilo soočenje med zagovorniki in nasprotniki pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok.

Bilo je že v kali lažirano, saj so tvorci oddaje medijsko neizkušeni Veri Kozmik nasproti postavili dr. Štuheca, ki mu ne kaže oporekati ostrega razuma in odlične retorike. Ob njegovem boku pa je stala in mu pritrjevala mati četice otrok, ki so jo zdravniki že med prvo nosečnostjo posvarili, da se igra z življenjem. Čeprav jih ni poslušala, je imela srečo in četica je rasla; prav lahko pa bi tudi ostala brez mamice. Že takrat me je spreletel srh ob misli, da bo ta ali ona ženska s podobnimi zdravstvenimi težavami morda umrla, ker je ob nepravem trenutku gledala televizijo in sledila napačnemu zgledu.

Nauki in nasveti, kakršne je delila korajžna gospa in kakršne deli tisti nesrečni film, bi morali biti kaznivi; če pa že to ne, je vsaj neodgovorno povzdigovati hazarderke v svetnice. A o zgodovinskih zaslugah ter današnji vlogi poljske cerkve tu nima smisla razpravljati; bolj me skrbijo novice, po katerih sodeč desnica spet dviga glavo tudi pri nas. Celo med sabo so se spravili, pomislite. Vse od osamosvojitve postaja čedalje bolj jasno, s kakšno lahkoto se Slovenci vračamo k že preživelim miselnim vzorcem, in nikjer ni zapisano, da ne bi po novi zmagi na volitvah desni pol tudi Slovencev spehal v položaj poljskih zajcev in poljskih miši.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.