Maja Novak

Maja Novak

11. 4. 2014  |  Mladina 15  |  Ihta

Knjiga je kalašnikovka, vzemi jo v roke!

Ali: Poljski gangsterji pripovedujejo.

Kot je znano, se vsak dan zgodi natanko toliko novega, kolikor gre v časopis. Ko bi verjeli poljskim medijem (pa jim ne, ker vemo, da nam pravo mero in obraz stvari lahko pokažejo le naši), se je zadnje čase po svetu zgodilo tole.

Prvič, papež je nekaj rekel. Sodeč po dolžini programskega bloka, s katerim se tu vsak večer začnejo radijska poročila, je sicer rekel ogromno, a ker je bila večina izrečenega (npr. nasvet mladim zakoncem: naj kar letijo krožniki, a nikoli ne lezita spat, ne da bi se pobotala) na ravni gostilniškega modrovanja, bodi o najpomembnejši temi dneva dovolj.

Drugič, poljski parlament so zasedli starši otrok s posebnimi potrebami, odrasli s posebnimi potrebami pa so se utaborili pred njim. Zahtevali so več denarja in ga po več tednih boja, v katerem jih je podprla vsa Poljska, nekaj tudi dobili. Toplo priporočam priredbo te drame za naše občinstvo.

Tretjič, Rusija bojkotira poljsko svinjino, kar je morda povezano s: četrtič, Poljska se sprašuje, ali naj dovoli navzočnost Natovih sil v državi; natančneje, navzočnost žolnirjev Angele Merkel. Zanimiva dilema, zlasti zato, ker so Poljaki zadnjih sedemdeset let gromko prisegali, da noga nemškega vojaka nikoli več ne bo stopila na poljska tla.

In petič, poljski gangsterji so začeli pisati spomine.

Ob tem se Slovenec lahko samo vpraša: kako to, da se taka zamisel še ni porodila našim tajkunom za rešetkami? Kar lenarijo, zlomka, ženske najbrž pletejo in kvačkajo, nekateri delajo v zaporski knjižnici in drugi prosijo, ali bi smeli hoditi iz ječe počivat na svoje redno delovno mesto na zunanjem ministrstvu, literata pa zlepa ne najdeš med njimi. Edini med domnevnimi podkupljenci v zadevi Patria, ki je, prosto po Prešernu, do zdaj od sebe »dal prebito figo«, morda nikoli ne bo dozorel do pravnomočnosti, Ivan Zidar pa bi gotovo pripomnil, da mu pisateljevati onemogočajo trajne možganske poškodbe. Lepo vas prosim! – kdaj neki je že neprištevnost (ali povsem običajna neumnost) Slovencu branila, da bi segel po peresu?!

Kamnoseka Henryka Niewiadomskega, v kriminalni branži znanega pod vzdevkom Ded, ki ga je po njegovih trditvah z zločinom vedno povezovalo le to, da je kdaj kaj pametnega svetoval sosedom iz svojega predmestja ali poskušal gladiti njihove spore (mar je on kriv, če so bili sosedje mafijci?), na literarni poti ne ovira niti to, da zna komaj govoriti, kaj šele pisati. (Vendar je že zamlada odlično računal.) Tako se po poročanju poljskega tednika Polityka zdaj vsa država sprašuje, kdo je njegov ghost-writer. Morda tisti književnik, ki je še posebej pohvalil Dedove memoare in ki odkrito simpatizira s kmečko-sindikalistično Samoobrono? Ta stranka (zdi se komaj verjetno) združuje levičarski politični program s konservativnim katolicizmom in, hej, kaj tako malo verjetnega je gotovo mogoče najti tudi v naših logih! – pravzaprav bi se našim nepridipravom, ko bi se odločili spregovoriti, ponujal širok spekter potencialnih literarnih pomagačev, dejavnih bodisi na levi bodisi na desni. Samo takega pisatelja, ki ne bi mešal političnega d*** in bi, denimo, zgolj pisal, bi bolj težko našli.

Drugače kot Ded častivredni mož z vzdevkom Masa, nekdaj eden šefov mafije iz Pruszkowa blizu Varšave, težav z izražanjem nima. Kaj to, sploh ga ne morejo utišati. Odkar je po zgledu italijanskih »pentiti« začel sodelovati z organi pregona, so ga polni vse televizijske oddaje, vsi časopisi, vse javne razprave, o vsem ima svoje mnenje. Tudi o mafijskih soprogah in dekletih, ki jim je posvetil zadnjo knjigo. Potem ko so ga rojaki dolgo poznali le kot Jarosława S., je to delo, eno od mnogih, že podpisal s polnim imenom, kot Jarosław Sokołowski pa nastopa tudi na družabnih straneh poslovnega tednika Puls Biznes, ki med drugim oznanja, da »skesani gangster vlaga denar v razvojna podjetja in ima velike načrte«. Eh voilà. Tako kot v Sloveniji tudi na Poljskem med gospodarstvom in zločinom očitno vodi široka in zložna cesta, le da so naše podjetne kanalje po njej do zdaj hodile le v obratni smeri.

Na tem mestu bi se lahko razpisala še o Slavcu, ki sila rad roma v Sveto deželo in ki priznava, da si je pomilostitev (to je že pred leti podpisal tedanji predsednik Wałȩnsa) izgovoril s pomočjo neimenovanega uradnika iz krogov Solidarnośći, ali o Slaniku, ki velja za najspretnejšega pisca med vsemi naštetimi, vendar naj bo dovolj – saj je menda jasno, da me bolj od spominov poljskih lopovov zanimajo tisti domači. Zavihajte torej rokave in nam na več sto straneh razložite, kako niste nič krivi in kako vam je minevala tožna mladost, zaradi katere vam pozneje nikoli ni bilo dovolj denarja ne tujih solza! Tudi kakšna zabavna anekdota bi se najbrž našla, kajne, Robi, dragi sošolec s faksa? – denimo tista, ki so ji v osemdesetih letih prejšnjega stoletja udeleženci nekega absolventskega izleta v tedanji Leningrad nadeli ime »operacija bridge«. S kavbojkami, pretihotapljenimi iz Italije – tako veli ljudska pesem –, je nekaj mladih oslov na enem od mostov čez Nevo čakalo na potencialne kupce in njihove rublje, ki so jih nameravali nato zagoniti za kaviar in vodko; pa je mimo pripeljala črna volga, iz nje je stopilo nekaj XL mišičnjakov značilnega ruskega kroja, popadlo kavbojke in odjahalo v sončni zahod, ne da bi se v rokah vodke žejnih študentov četrtega letnika prava znašla ena sama kopejka. Organizatorju tega debakla naj bi bila profesorica kriminalistike dr. Vodopivčeva pozneje položila na srce: »Robert, karkoli boste počeli v življenju, samo v biznis ne rinite!« Pa jo je ubogal? Figo. Prav mu je, naj se za kazen kar skriva.

Grški filozof Diogen je s svetilko pri belem dnevu zaman iskal poštenega človeka; pri nas očitno niti s tiralico ne moremo najti sprijenega. Tudi prav. Mar jim ne bi torej kazalo omogočiti še več zaslužka tako, da bi jim tiskali spomine, nam cinikom v zabavo in nedolžni deci v poduk?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.